Ljudje imamo ponavadi svoj prav, ki smo ga pripravljeni naravnost strastno zagovarjati, sploh ko pride do boja v lestvici vrednot. Pravijo, da so najbolj goreče vojne takrat, kadar gre za versko prepričanje, saj je vera v enega ali drugega boga najvišja vrednota. Tako goreče zagovarjamo svoje vrednote, a pri tem pogosto ne opazimo osebe ob sebi in zato pozabimo na to, kar je res pomembno: na ljubezen. Kadar zagovarjamo svoje vrednote, bi v mislih v prvi vrsti morali imeti najvišjo vrednoto, edino vrednoto, zaradi katere se sploh splača živeti, delati, se smejati ali jokati, trpeti in se darovati. Ljubezen je gonilo vsega, je smisel vsega, je edina vrednota, ki sploh kaj šteje.
Večkrat se zgodi, da srečam ljudi, ki poznajo moje delo v Zavodu ŽIV!M in zato želijo o tem spregovoriti besedo ali dve. Splav je tabu tema in zato je toliko bolj mikavna za pogovore. Vse zanima statistika (koliko je sploh splavov, koliko otrok smo »rešili«, koliko predavanj imamo, …), najbolj privlačne pa so vedno življenjske zgodbe strašev po splavu. Vesela sem tega zanimanja, saj je področje res težko in vse prevečkrat tudi utišano in zato čutim, da moram govoriti o tem in upam, da se mi iz dneva v dan priključuje vedno več ljudi, ki jasno spregovorijo o vrednosti vsakega človeka.
Se pa žal tudi zgodi, da ljudje vprašajo, kako lahko sploh govorim z mamami, ki imajo izkušnjo splava. Tega vprašanja resnično ne razumem. Govorim kot vedno: odprem usta in ven pridejo besede. Hec. Vem, kaj hočejo vprašati. In zato jim povem to, kar sem zapisala tudi v uvodu v knjigo Novo upanje po splavu, namreč da »oseba, ki je opravila splav, ni nič drugačna od ostalih, ni slabša, in da tisti, ki te izkušnje nimamo za seboj, nismo boljši. Sama verjamem, da je vse milost, in prepričana sem da to, da sama nisem nikoli opravila splava, ne pomeni, da sem »boljša«, ampak da nikoli nisem bila v tako težki situaciji, v tako neznosni preizkušnji, da bi na to možnost pomislila.«
Starši, ki imajo izlušnjo splava živijo v hudem trpljenju in ne potrebujejo našega obsojanja in mi ne potrebujemo napuha, s katerim bi se dvigovali nad druge, saj smo vsi grešniki. Vsi potrebujemo Božje usmiljenje. Sodbo prepuščam Bogu, meni tega ni treba delati. Lahko pa ljubim tistega, ki je ob meni, z vsem sočutjem in usmiljenjem, ki ga v svoji omejenosti premorem. Prepričana sem, da mi Jezus ob srečanju ne bo zabrusil, da sem imela preveč rada ljudi. 🙂
Ljubezni je več vrst, npr. ljubezen do moža/žene, ljubezen do otroka, ljubezen do staršev, do starih staršev, ljubezen do prijateljev, ljubezen do Boga, a v resnici gre vedno za eno in isto ljubezen, kajti Ljubezen je ena sama in prihaja iz ene in edine Ljubezni. In zato je tako pomembno, da se ob srečanju z drugim človekom vsakič znova vprašam: Kaj bi v tem trenutku naredila ali rekla Ljubezen? Kajti Ljubezen je tista, ki mi pomaga, da znižam volumen mojega ega in napuha in dovolim, da spregovori On. In le On vedno najde prave besede, ki gradijo ter tako vodijo v dialog in odnos.
Katarina Nzobandora
Članek je bil napisan v okviru Socialnega tedna 2015
