Mama in oče sta se ločila, ko sem bila stara 8 let. Ločitev od doma in očeta je v meni pustila globoko rano. Mami je spoznala novega partnerja. Ta me je začel spolno zlorabljati. Čeprav sem kot majhna punčka to mami povedala, me ni branila, kot bi to morala narediti. Tako je zloraba trajala 10 let, do mojega 18 leta starosti. Izgubila sem dostojanstvo, izgubila sem sebe, bila sem obupana, živela sem v občutku, da nisem nič vredna, izogibala sem se ljudi, se jih bala, ves čas sem živela v pripravljenosti, da bo nekdo nenapovedano prišel, živela sem v globoki temi, v žalosti, z občutkom, da sem zapuščena. Poskušala sem narediti samomor. Očim je dobil zaporno kazen, mami se mi je odpovedala. Tri leta sem živela pri gospe, ki pa je nepričakovano umrla. Tako se mi je potrdila prva izkušnja, da se ni varno navezati in nekoga imeti rad. Ostala sem sama, brez doma.
Stara sem bila 23 let, ko sem spoznala fanta. Zaljubila sem se na prvi pogled in kmalu nato izvedela, da sem noseča. Fant je rekel naj naredim splav, da on ni pripravljen biti oče. Tako sem sama, brez kogarkoli, brez doma ostala v odločitvi, ali sprejmem to novo življenje v sebi. V sebi sem rekla, da naj se zgodi in rodi to življenje. Začela sem zaupati in slediti. Pot me je tako najprej vodila v cerkev sv. Ane, kjer sem smela doživeti Boga, spoznati Jezusa in njegovo trpljenje, Marija me je ujela v svoje naročje in rekla »ne boj se«. Bog je bil ves čas z mano, le da tega nisem vedela. Nisem vedela, da v resnici ni nihče sam in izgubljen. Od tega dne dalje je ostal in prebiva v meni. Poiskal nama je dom, pripeljal nama je ljudi, ljudi, ki so tako velikega srca, ki jih imam tako zelo rada in nikoli nisva živela v pomankanju. Tako se je rodil moj sin. Z njim pa so v moje življenje prišli veselje, sreča, upanje, mir. Konec je bilo iskanja.
Izgubila sem dostojanstvo, izgubila sem sebe, bila sem obupana, živela sem v občutku, da nisem nič vredna, izogibala sem se ljudi, se jih bala, živela sem ves čas v pripravljenosti, da bo nekdo nenapovedano prišel, živela sem v globoki temi, v žalosti, z občutkom, da sem zapuščena IN PRIŠLO JE NEKAJ TAKO VELIKEGA IN ME OBJELO. Človek nikoli ne zgreši, če izbere življenje, vsak dan se mi tako lepo nasmiha. Sprejela sem Boga v svoje življenje in naredil je čudež. Prejela sem moč, da na molitev (v duhu) odpeljem tudi svojo mamo, da darujem to globoko rano v popolno odpuščanje in smela sem se ponovno roditi v Svetem duhu.
Mama
(risbe ob besedilu prispevka so avtorstvo Mame – pričevalke)
