Objavljamo prevod članka, ki na edinstven način izpostavlja čudovito in v družbi žal pogosto napačno predstavljeno poslantsvo materinstva.
MORALI BI ME OPOZORITI!
Jenny Studenroth Gerson
Od trenutka, ko sem zanosila, so me vsi začeli »opozarjati« kako se bo moje življenje spremenilo. Vseh 10 mesecev (bodimo iskreni: nosečnost traja 10, ne 9 mesecev) sem naokrog hodila popolnoma prestrašena. »Opozorila« so prihajala iz vseh strani – v vrsti v trgovini, na ulici, na izhodu iz vadbenega studia … Sama opozorila o tem, kaj vse me čaka – najprej strašljivo boleč in naporen porod, po tem pa se prava groza šele začne. Včasih sem se počutila kot zapornik, ki čaka na smrtno kazen. Kljub svoji velikosti in nerodnosti sem se trudila uživati v majhnih udobnostih življenja, saj naj bi se vse lepo zelo kmalu končalo.
»Posveti se svojemu možu zdaj, ko imata še čas. Ko pride dojenček, ne bosta nikoli več sama.«, »Za po porodu si kupi večje obleke, tvoje telo ne bo nikoli več isto.«, ali NAJHUJE, kar je prišlo iz ust moje zdravnice, ko sem ji zaupala, da bi rada ostala sexy za moža: »Po prvem porodu bo šlo, po drugem pa pozabi. Takrat boš že tako utrujena, da ti bo za to vseeno.« O joj! IN seveda vse poznate našo najljubšo: »Odpočij si, dokler si še lahko!« In podobne: »Uživaj v miru in tišini!«, »Uredi si nohte – potem si jih dooolgo ne boš mogla.« in »Niti za tuš ne boš imela več časa.« Zaradi vseh teh opozoril sem se počutila, kot da se bliža konec sveta.
Pozabili pa so me opozoriti na stvari, ki so me v resnici čakale.
Morali bi me opozoriti, da bom po vseh tistih urah poroda (pol od tega sem jih preživela s pomočjo epiduralne, tako da je bilo tudi to popolnoma vzdržno) prvič videla njen obraz in bo moje srce skočilo iz mojega prsnega koša in se razletelo na tisoč koščkov, ko bo udarilo ob tla. Morali bi me opozoriti, da joka od sreče ne moreš nadzorovati, ko postaneš mamica in držiš takšno lepoto v svojem naročju. Da bi takrat pri roki nujno morala imeti robčke in se založiti z vodoodpornimi maskarami.
Morali bi me opozoriti, da bom svojega moža še toliko močneje ljubila, ko bo postal očka moji popolni štručki in da se sploh ne bom spomnila ljubezni, ki sem jo do njega čutila pred tem. Da se bova znašla pred novimi izzivi in se prepirala, večinoma na hitro in brez zveze, ampak da bova tudi odkrila nove fore, kako se družiti na čisto nov in zabaven način, na primer ob vožnji skozi mestne ulice, medtem ko mala spi v sedežku. Da bova iznašla milijon smešnih imen zanjo in ob tem umirala od smeha. Da se bo končno naučil, da mora biti vedno vino na zalogi zame in da se mi bo to zdelo najbolj romantično na svetu. Da ga bom slišala, ko bo previjal pleničko in govoril: »Jaz sem oči. Ooo-či. Reči oo-či.« In da se bo moje srce v tem trenutku stopilo in spet steklo iz mojega prsnega koša naravnost na tla.
Morali bi me opozoriti, da bom z zdravo in redno prehrano sposobna pridelati dovolj mleka za njene potrebe in rast. In da me shujševalne diete sploh ne bodo zanimale, ker jo bom želela dobro nahraniti. Da se bom po prvem obisku pri pediatru, ko bo rekel, da je pridobila dovolj na teži, vse samo z mojim dojenjem, počutila bolj ponosno kot kdajkoli prej v življenju. Da bo teža, s katero bom obsedena, zgolj njena teža in to samo zaradi njenega zdravja. Da bom po šestih tednih lahko spet oblekla svoje stare obleke, ampak da se bom toliko udobneje počutila v pajkicah, da mi bo za stare kavbojke popolnoma vseeno. Da mi bo mož večkrat rekel, da sem sexy. In to prepričljivo.
Morali bi me opozoriti, da se bom kljub izčrpanosti z vso nežnostjo zbudila, da bi skrbela zanjo in me bo to napolnilo z novo prijetno energijo. Da bom, ko bova ob štirih zjutraj pokonci le midve, cenila prijetno tišino celega sveta, z mačko ob nogah in dojenčkom na prsih, in bom jokala, ker ne bom želela, da ti dnevi minejo.
Morali bi me opozoriti, da se mi bo lomilo srce, ko bom opazovala hčerkico odraščati iz novorojenčka v dojenčka. Da bom včasih ure in ure in ure samo strmela vanjo in mi ne bo mar za nobene obveznosti in roke, ki me čakajo. Da me njen jok in kričanje ne bosta razjezila, ampak me opozorila, da bom odreagirala, jo crkljala in pomirila in se ob tem počutila kot velik pomembnež. Da bom spala. Mogoče ne cele noči in mogoče niti ne več ur zapored, ampak da bo moja največ skrb glede spanja ta, da bo enkrat prišel tisti zadnjič, ko bo ona zaspala pri meni v naročju. Morali bi me opozoriti, da bo skrb za mojo novorojenčico najboljša služba, kar jih bom kdajkoli imela.
Morali bi me opozoriti, da si bom imela čas urediti nohte, ampak da bom sedela pri pedikerki in neustavljivo pisala sms sporočila možu, ker ju bom tako zelo pogrešala. Da bom vzela v roke revijo in videla svojo solzo, kako kapne na kazalo. Toliko o sproščanju na poporodni pedikuri!
Morali bi me opozoriti, da se bo čisto vse spremenilo, ko bom postala mamica, ampak, da ne bom nikoli želela iti nazaj, niti za sekundo. Morali bi me opozoriti, da bo moje življenje postalo tako zelo polno in lepo, da si bom, ko bom gledala nazaj, mislila: »Revica jaz, ko je še nisem poznala.«
