Po močno odmevnem sprejemanju zakonodaje, ki je omogočila splav v Argentini, je bila svetovna javnost prepričana, da bodo njenemu zgledu sledile tudi druge latinskoameriške države. Vendar so težnje v marsikateri državi nasprotne: konec januarja je Honduras sprejel ustavno dopolnilo, ki ščiti nerojeno življenje.
Nacionalni parlament v Hondurasu je 28. januarja ratificiral ustavno reformo, ki izrecno prepoveduje splav in zagotavlja nerojenim enake osnovne pravice kot rojenim. »Nerojeni naj bo obravnavan kot rojeni za vse pravice, ki so v okviru zakonodaje. Nerojenim je prepovedano prekiniti življenje s strani matere ali tretje osebe, saj mora biti njegovo življenje spoštovano od spočetja,« se glasi preoblikovan 67. člen ustave.
Amandma so poslanci sprejeli z rezultatom 88:28 in s tem dosegli dvotretjinsko večino, ki je potrebna za ustavne spremembe. Sprejeti amandma so dodatno zaščitili z določilom, ki zahteva, da je za njegovo spremembo potrebno 75 % soglasje v nacionalnem parlamentu.
Splav je v Hondurasu prepovedan že od leta 1982, leta 2017 so neuspešno poskušali legalizirati splav v primeru posilstva, incesta ali v primeru nevarnosti za zdravje matere ali otroka. Podobno zakonodajo imajo v sosednjem Salvadorju in Nikaragvi ter na Haitiju, Honduras pa je edini, ki prepoveduje tudi t. i. urgentno kontracepcijo oz. tabletko »dan potem« (tudi v primeru posilstva).
Izmed držav Južne in Srednje Amerike splav omogočajo Kuba, Urugvaj, Gvajana, nekatere province v Mehiki, nazadnje so to decembra storili v Argentini. Prav zaradi napovedanega “zelenega vala” po sprejetju zakonodaje v Argentini, so se v Hondurasu odločili, da sprejmejo “ščit proti splavu”, kot imenujejo amandma. »Vsako človeško bitje ima pravico do življenja od trenutka spočetja,« je povedal Mario Pérez, ki prihaja iz vladajoče Nacionalne stranke, ki je predlagala novo zakonodajo.
»Ta zakonodaja je alarmantna. Namesto, da bi sprejemali ukrepe, ki bi zaščitili temeljne pravice žensk in deklet, sprejemajo nazadnjaško zakonodajo,« pa so povedali pri Organizaciji združenih narodov, kjer so obsodili zakonodajo. Obsodbam se pridružuje tudi Evropski parlament.
Honduras: košček raja in košček pekla
Kljub naravnim lepotam je Honduras ena izmed najrevnejših držav v Latinski Ameriki, ki se nahaja med Nikaragvo, Salvadorjem in Gvatemalo. V njej prebiva skoraj 10 milijonov prebivalcev, ki so v večinski meri kristjani (večina katoličanov).
Država se spopada s kriminalom, ki je posledica mafijskih združb, povezanih s preprodajo in transportom droge. V letu 2012 je bil Honduras najbolj nevarna država, kjer ni potekala vojna, saj so zabeležili kar 20 umorov na dan. V zadnjih letih je število umorov padlo, a je stopnja umorov na 1000 prebivalcev še vedno ena najvišjih na svetu, v državi pa je zelo pogosto tudi spolno nasilje.
Država ima nefunkcionalen sodni sistem (le 4 % umorov dobi sodni epilog), korupcija je prisotna v policiji in politiki, leta 2009 je prišlo celo do vojaškega udara. Skoraj dve tretjini prebivalstva živi pod pragom revščine, večina ljudi nima dostopa do kakršnekoli oblike zdravstvene oskrbe, močno so kršene pravice do svobode govora in tiska.
Bi živeli v Hondurasu?
Čeprav se država ubada z obilico težav in izzivov, predvsem z zagotavljanjem pravice do varnosti svojim državljanom in bojem proti revščini, so uspeli zaščititi nerojene otroke. In to z zavedanjem, da s tem tvegajo, da ne bodo dobili mednarodne humanitarne pomoči, ki je s strani mednarodnih organizacij velikokrat pogojena z ustrezno zakonodajo pri zagotavljanju »reproduktivnih pravic«. Odločitev za zaščito najranljivejših je zato mogočno sporočilo za vse, da je potrebno pokončno stati za načeli in vrednotami, pa četudi si zato zasramovan ali celo finančno oškodovan.
Pa vendar je Honduras daleč od države, po kateri bi se želeli zgledovati. V državi so množično kršene človekove pravice in svoboščine, na Zahodu samoumevna pravica do varnosti je tu pravi prestiž. Temu lahko dodamo še brezizhodno revščino, nedostopnost zdravstvene oskrbe in primernega izobraževanja.
Vendar je kljub temu sporočilo tretjega sveta jasno. Spoštovanje življenje samega po sebi je večja vrednota kot pravice, ki so posledica življenja (varnost, zdravje, svoboda ipd.). Splav sam po sebi tudi ne rešuje kvalitete zdravstvene oskrbe in izobrazbe žensk in deklet, prav tako jih ne povleče iz revščine – nasprotno, splav lahko vodi v depresijo, zlorabo alkohola in željo po samomoru.
Bi si želel živeti v Hondurasu, ker so sprejeli korenito zakonodajo na področju zaščite nerojenega življenja? Ne. Seveda razen v primeru, da bi še živel pod materinim srcem. V tem primeru si ne predstavljam varnejšega raja.
Nejc Povirk
