Stavek »moje telo, moja odločitev« je eden izmed najpogostejših sloganov zagovornikov splava. Argument telesne avtonomije ima več različnih oblik, vendar so te, ena za drugo, neuspešne.
Slogan izhaja iz argumenta, da je embrio oz. fetus le del ženskega telesa. Znanost je seveda dokazala, da je to, kar je nerojeno – pa čeprav je fizično odvisno od matere in se nahaja v materi – samo-razvijajoč posameznik/posameznica s svojim lastnim DNA, možgani, telesnimi udi, itd. Splav je torej napad na telo posameznika in njegov uboj.
Drugi ljudje verjamejo, da četudi je to, kar je nerojeno, samo-razvijajoč človeški organizem, bi noseča ženska morala imeti pravico odločati, kaj se zgodi z njenim telesom. Čeprav mnogi argumenti za splav predpostavljajo, da človeško bitje v maternici ni oseba z neločljivo povezano vrednostjo in pravicami, ta tip argumenta trdi, da je splav opravičljiv, ne glede na to, ali je otrok vredna oseba.
Argument »suverene cone«
Katoliški govornik iz ZDA, Trent Horn, razlikuje med dvema variacijama tega pristopa. Prva verzija, ki jo imenuje argument »suverene cone«, je osnovana na predpostavki, da ima ženska absolutno pravico storiti karkoli želi s tem, kar je v njenem telesu. V to cono spada tudi nerojeni otrok.
Vendar pa suverenost ne more biti absolutna. Lahko se vprašamo: ali lahko na posesti, ki je v naši lasti, storimo karkoli želimo? Ali lahko napademo ali umorimo ljudi, ki se zatečejo na našo posest v stiski ali pa samo potujejo mimo? Odgovor je seveda ne, spoštovati moramo pravice drugih ljudi. Enako velja za nosečnost.
Ali lahko noseča ženska zaužije substance, za katere jasno ve, da bodo škodovale njenemu otroku? Seveda ne. In če vemo, da je škodovati otroku narobe, potem ga je ubiti še hujše. Telesna avtonomija je pomembna, vendar obstajajo očitne meje, kadar je vključeno telo drugega človeškega bitja.
Argument pravice do zavrnitve
Druga, bolj sofisticirana verzija, ki jo Horn imenuje argument »pravice do zavrnitve«, trdi, da ima ženska pravico odreči nerojenemu otroku možnost uporabiti njeno telo, da lahko preživi. Enako kot noben posameznik ni dolžan darovati organa, da bi rešil življenje drugemu, tako tudi noseča ženska ni dolžna »žrtvovati« svoje maternice za svojega otroka.
Ta argument se srečuje z ogromno težavo. Splav, v veliki večini primerov, ni le odrekanje »življenjske podpore« nerojenemu otroku; namesto tega predstavlja aktivno in namerno končanje življenja tega otroka. To krši otrokovo pravico do življenja in njegovo pravico do telesne integritete. Če imajo torej ljudje pravico do telesne integritete in niso dolžni darovati svojih organov, potem imajo tudi ljudje v maternici pravico, da se jim telesna integriteta ne odvzame preko splava.
Telesne pravice ne opravičujejo splava
Pravica do nadzora nad lastnim telesom ne opravičuje namernega uboja drugih živih bitij. Edinstvena narava nosečnosti – telesna dinamika med nerojenim otrokom in njegovo materjo – ni razlog, da bi si ustvarili mnenje, da je je uboj ali zanemarjenje živega bitja sprejemljivo. Namesto tega ta narava služi kot opomin, da smo živa bitja med seboj povezana in odvisna drugo od drugega.
Pripravila Martina Križanič
Vir: https://www.mccl.org/post/2016/12/19/my-body-my-choice-why-bodily-autonomy-doesnt-justify-abortion
