Ko si že prepričan, da je to to, te nekaj preseneti in naju je…
Šok
Bilo je poletje, rekla sva, da bova vse majhne stvari od otrok oddala, tako so šla vsa oblačilca, vozički in igračke. Imela sva namreč že štiri otroke: dva fanta in dve punci, kaj bi hotela še več.
In evo, zgodilo se je…Šok, noseča sem »spet«! Kaj zdaj, sledi poplava vprašanj: kaj bodo rekli drugi (a že nimata dosti otrok?!), a bom morala spet ostati v bolnišnici, kako bo potem dragi vse zmogel sam, ali bova finančno zmogla preživljati otroke, itd. Brez dodatnega razmišljanja sva se odločila, da naredim splav. Sledil je pregled pri ginekologu in potem je sledil še dodaten šok, zdravnik je na ultrazvoku videl dve pikici.
Meni so se zasvetile oči, srček mi je še bolj začel biti, bila sem presenečena – dva?!! Zdravnika sem v vsej zmedi v svoji glavi vprašala, če prav vidi in je potrdil.
Kljub vsemu sva se z zdravnikom odločila, da naredim splav. Do datuma predvidenega za splav, je bilo še nekaj dni. Meni ti dve pikici nista in nista dali spati, razmišljala sem kaj če bi…
Vse te dni sem se z dragim pogovarjala ali bi morda zmogla, ne glede na vse okoliščine, ker sem si ju neizmerno želela, hotela sem ju obdržati! Bila sem zmedena: bi – ne bi.
Odločitev
Večer pred splavom sem poklicala prijateljico in ji vse povedala, jokala sem od sreče, da ju imam in hkrati od žalosti, da se jima bom verjetno morala odreči. Ta najin pogovor se je zavlekel v debelo uro, povedala mi je vse o dvojčkih (saj ju namreč ima tudi ona – dvojčici).
Po pogovoru sem šla do dragega, se mu zjokala in mu povedala, da ju ne dam, da si ju neizmerno želim obdržati in da bova zmogla, če bova le držala skupaj. Odločitev je padla, bila sem presrečna, še naprej sem jokala, vendar od sreče!
Meseci so minevali, trebušček mi je rastel, vsem, tudi tistim, ki so se čudili, sem s ponosom rekla: »Ja, imam štiri otroke in sedaj še dva – dvojčka!«
Skoraj štiri mesece sem ostala v bolnišnici, da so zdravniki stalno nadzorovali njun razvoj, izteklo pa se je odlično. S carskim rezom sem rodila dva čudovita fanta, ki imata sedaj že eno leto.
To leto je minilo izredno hitro. Bilo je nekaj skrbi, bolezni in neprespanih noči, ampak sva z dragim vse to zmogla in premagala, saj sva držala skupaj.
Sreča
Srečna sva, da ju imava in čudovito je, ko gledam dragega, kako se mu iskrijo očke, ko se z njima igra in mi pomaga pri skrbi za njiju.
Jezna sem nase, ko pomislim, da sem skoraj naredila splav. Razum mi je govoril eno, srce pa čisto nekaj drugega. Zdaj vidim, da mnenje drugih ni pomembno. Pomembno je le to, da ju zdaj imava in ju ne zamenjam za nič na svetu!!!
Mamica Dragica
