Predstavljajmo si primer: “Špela je 10 dni pred rokom. Ker se odlično počuti, se odpravi na sprehod. Na prehodu za pešce jo zbije avto. Kljub hitremu prihodu reševalcev za njeno hčerko, ki bi se rodila čez nekaj dni, ni več pomoči. Po slovenski zakonodaji na tem prehodu za pešce ni ugasnilo človeško življenje. Neprevidnemu vozniku bo izrečena zgolj kazen za poškodbe, ki jih je utrpela Špela.”
Ko govorimo o nedotakljivem, imamo lahko v mislih nedotakljivost lastnine, ozemeljsko nedotakljivost ali nedotakljivost osebne svobode, morda tudi diplomatsko nedotakljivost, ali pa govorimo o telesni nedotakljivosti, nedotakljivosti človekovega življenja, ki je opredeljena tudi v 17. členu slovenske ustave »Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.« Torej iz tega lahko sklepamo, da je v Sloveniji človekovo življenje nedotakljivo? Je ta nedotakljivost absolutna? Če sprejmemo argument absolutne nedotakljivosti življenja, je potem nedopusten vsak odvzem življenja, tudi tisti, ki ga npr. zagrešimo v samoobrambi, ko neposredno branimo svoje življenje ali življenje koga drugega pred smrtonosnim napadom morilca? Če nedotakljivost življenja ni absolutna ali to dopušča prostor za smrtno kazen?
Kaj je (še) sveto v času, ki ga živimo? Kaj je tista skupna točka, za katero bi se lahko vsi strinjali, da je sveta – nedotakljiva? Bi se v tem času, polnem protislovij, nasprotij, razlik, samosvojosti, egocentrizma lahko zedinili, da je človeško življenje tisto nedotakljivo sveto? Smo si kljub vsem razlikam med nami lahko enotni, da nihče ni zaslužen za svoje življenje, za to, da živimo, da nihče ni sam svoj stvaritelj? Da smo si vsi isti v bistvenem in sicer, da nam je bilo vsem življenje podarjeno. Čisto vsakemu izmed nas na popolnoma enak način. Vsi si delimo popolnoma enak neviden začetek. Tisti prvi hip našega življenja je popolnoma enak za vsakega izmed nas. Ne glede na to, ali smo bili zaželeni, načrtovani, pričakovani. Ko se življenje »zaiskri«, je to ireverzibilen, nepovrnljiv proces. Življenje ne izbira idealnih staršev, idealnega časa in idealnih okoliščin in tudi ne idealnega zdravstvenega stanja spočetih otrok. Zato pustimo za hip ob strani različne situacije, v katerih se znajde mama ob spočetju novega življenja, ki se je začelo v njej. Poudarek naj bo na tisti začetni točki, ko se življenje »prelije«, ko steče in ko je brez zunanjih posegov to neustavljiv proces, našim očem neviden. Ali je ta točka skupna za vse? Jaz si jo rišem kot izvir, ko voda zažubori in teče, teče. Osredotočimo se samo na to točko in odmislimo vse različne situacije, v katerih to življenje steče. Ta nevidni življenjski izvir je enak za vse. Življenje se je začelo, štoparica je stekla, sekunde se nalagajo v zgodbo novega človeka.
Tisti prvi hip našega življenja je popolnoma enak za vsakega izmed nas. Ne glede na to, ali smo bili zaželeni, načrtovani, pričakovani.
Nekateri menijo, da je to religiozno vprašanje. Da je naš čisto prvi trenutek na Zemlji religiozno vprašanje. Da je to stvar okusa ali mnenja. Da je ta trenutek stvarjenja vsake osebe, trenutek spočetja, lahko filozofska debata o tem ali je to že življenje. Pred tem trenutkom posameznik (s svojo enkratno DNK) ne obstaja. Od tega trenutka dalje pa sem bila to jaz in si bil to ti. Me lahko kdo postavi v dvom, da nerojen otrok (še) nisem bila jaz, da (še) nisem bila človek? Ali je razvojna faza tista, ki odloča, kaj je človeško življenje in kaj ne?
Živimo v času, ko se močno poudarja pomembnost sprejemanja drugačnosti, ko se veliko pozornosti namenja temu, da se vsi počutimo sprejeti taki, kot smo. Da ne delamo razlik na podlagi rase, verske pripadnosti ali spolne orientacije. Popolnoma nesprejemljivo je posameznike soditi in vrednotiti po videzu, zdravstvenem stanju in telesnih značilnostih.
Oplojeno jajčece vsebuje popoln niz 46 kromosomov in neverjetno količino genetskih informacij, ki jih je dovolj, da obvladujejo posameznikovo rast in razvoj skozi celotno življenje. Od trenutka oploditve tista prva celica vsebuje celoten genetski načrt v vsej svoji zapletenosti. Osemnajst dni po spočetju se oblikuje srce in pričnejo se razvijati oči. Enaindvajseti dan začne srce črpati kri po telesu. To je običajno čas, ko se ženska zave, da je noseča. Do štiridesetega dneva lahko možganske valove nerojenega otroka že posnamejo. In vse bistveno se zgodi v prvem trimesečju, v preostalih šestih mesecih se v maternici nič novega niti ne razvije niti ne prične delovati, otrok »samo« še raste in zori. Je torej sprejemljivo soditi po videzu in fazi razvoja, kdo je človek in kdo ne? Ali nečloveško bitje postane človeško, ko se stara in raste? Je torej odrasla oseba toliko bolj človek kot otrok?
Scott Klusendorf pravi, da lahko preko kratice NOVO jedrnato ponazorimo razliko med nerojenim otrokom in novorojenčkom:
- Nivo razvitosti: ali so petletniki kaj bolj ljudje kot enoletniki, ker so močnejši in pametnejši?
- Okolje: biti zunaj ali biti znotraj prostora naredi bolj ali manj človeka? Je nerojen otrok zato, ker je znotraj materinega telesa, manj človek?
- Velikost: ali naša velikost določa, kdo smo? Ali so milimetri merilo človeškosti?
- Odvisnost: ali odvisnost od drugih določa, kdo smo? Je oseba, ki je odvisna npr. od dialize, kaj manj človek?
Če smo se spraševali o našem začetku, kaj je življenje, se moramo vprašati tudi, kaj je smrt. Kaj opredeljuje definicijo življenja in kaj smrti? Kateri kriteriji razlikujejo med življenjem in neživljenjem? Je merilo življenja bitje srca in delovanje možganskih valov? Lahko pojavu, ko preneha biti srce in ni več možganskih valov, rečemo smrt? Kaj je potem umetna prekinitev nosečnosti?
Nerojen otrok je zaradi svoje telesne nerazvitosti razčlovečen do te mere, da zanj pri splavu ne govorimo o smrti. Prikrajšan je za svoje človeško dostojanstvo do te mere, da zanj ne uporabimo besed, da je umrl. Ker če nekdo umre, potem je samoumevno, da je tudi živel. In to velja dobesedno. Nosečnico (tik pred porodom) nekdo poškoduje (ne/namerno) in otrok umre. Osebo se obsodi in kaznuje samo za poškodbe, ki jih je zadal nosečnici in ne za smrt otroka.
Zagovorniki splava večkrat sprašujejo, ali je v letu 2022 sploh še primerno govoriti o tem? Ali ni pravica ženske do splava že samoumevna? Menim, da je ravno sedaj še toliko bolj potrebno ponovno ovrednotiti naša razmišljanja o splavu, ker si ob znatnem razvoju tehnologije ne moremo več zatiskati oči in se delati nevednih, kako poteka razvoj otroka v maternici. Nevidno je s 4D tehnologijo postalo zelo vidno in otipljivo. Nekoč le zrnate madeže na monitorju so nadomestile nove visokotehnološke ultrazvočne slike otroka, ki staršem omogočajo, da vidijo drobne prste na rokah in nogah, sesanje palca, utripajoče srce že v najbolj zgodnih tednih, specialistom pa opravljanje operacij otroka v maternici. Se ob vsem tem napredku še lahko slepimo, da je to, kar gledamo na ekranu, samo tkivo, da ni življenje?
Lahko še govorimo, da otrok, ki se v maternici umakne predmetu, ki se mu približuje in ko ta umik lahko vidimo na zaslonu, ni živ? 18. člen slovenske ustave prepoveduje mučenje: »Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.« Ali lahko z gotovostjo trdimo, da otroka v maternici nasilni posegi, ki končajo njegovo življenje, ne bolijo, da ne občuti bolečine? Dr. Warren Hern poučuje zdravnike, kako se opravlja splav in nazorno opiše postopek: »Pričel sem z abortusom pri mladi ženski, ki je bila noseča 17 tednov… Potem sem vstavil klešče v maternico in jih namestil na glavo fetusa, ki je bil še vedno živ, ker se smrtonosna injekcija v tej fazi nosečnosti ne uporablja. Zaprl sem klešče, s tem strl lobanjo fetusa in klešče potegnil ven.«
Nevidno je s 4D tehnologijo postalo zelo vidno in otipljivo. Nekoč le zrnate madeže na monitorju so nadomestile nove visokotehnološke ultrazvočne slike otroka, ki staršem omogočajo, da vidijo drobne prste na rokah in nogah, sesanje palca, utripajoče srce že v najbolj zgodnih tednih, specialistom pa opravljanje operacij otroka v maternici.
Lahko še vedno govorimo o tkivu, skupku celic in ga poimenujemo kot »neotroka«, ki sploh ni živel in ni umrl? Fizični ostanki po umetni prekinitvi nosečnosti ne kažejo konca potencialnega življenja, ampak konec dejanskega življenja. Si jih upate pogledati? Če vam je pri tem nelagodno ali celo ne prenesete pogleda, se vprašate, zakaj? Če bi bilo to le tkivo, ne pa nasilno razkosan otrok, pogled ne bi bil tako neprijeten, kajne?
Klavdija Macedoni
Viri: Alcorn, Randy: Zakaj izbrati življenje? : skrb za nerojene in njihove matere, Sara center za ženske, Ljubljana, 2016
Newsweek, 9. 6. 2003, The war over fetal rights
Alcorn, Randy: What Do the Pictures Tell Us?, Eternal Perspective Ministries , January 1, 2005
Ustava Republike Slovenije
