Zakonca Oana in Alex Papaconstatinou sta bila v pričakovanju svojega drugega otroka, bratca za prvorojeno hčerko Emmo. Toda med nosečnostjo je imela Oana nenavaden občutek, da je njen otrok v bolečinah.
»Spominjam se, da sem se nekega dne med nosečnostjo počutila čudno. Imela sem občutek, da mojega otroka res nekaj boli. Bil je čuden občutek, ki me je vznemiril.«
Pri rutinskem pregledu je bil otrokov srčni utrip višji od običajnega, vendar zdravnika to ni skrbelo. Ko se je George rodil, se je zdel zdrav in Oana je svoje strahove pustila ob strani. Kmalu pa se je Georgeovo zdravje začelo spreminjati.
Ni dobro jedel, ni spal in ni napredoval. Hodila sta od zdravnika do zdravnika, a vsak je vztrajal, da je George popolnoma zdrav. Kljub temu se Oana ni mogla otresti občutka, da je z njenim otrokom nekaj narobe.
George se je začel ponoči potiti in je postajal vse bolj bled. Nekega dne, ko mu je Oana strigla nohte, ga je po nesreči malo urezala v prst. Presenetila jo je količina krvi, ki je nastala zaradi ureznine. Še naprej je vidno pešal, dokler sploh ni mogel več jesti. Oana ga je odpeljala v bolnišnico in družini povedala, da se ne bo vrnila domov, dokler ne bo bolje.
»George se nikoli ni vrnil, nikoli ni prišel domov. Moj materin instinkt je bil pravilen,« je rekla Oana.
Testi so pokazali, da je imel George akutno megakarioblastno levkemijo – krvnega raka – in da jo je verjetno imel od spočetja. Zdravili so ga s kemoterapijo in njegovo stanje se je začelo izboljševati.
“Začel se je smejati in prvič se je zdelo, da je brez bolečin,” je povedala Oana. »Bili smo navdušeni. Čutili smo, da se popravlja.”
Toda potem se je rak vrnil po samo enem dnevu po koncu kemoterapije. Zdravniki so Oani in Alexu rekli, da ni možnosti za Georgevo preživetje.
Vzpostavili so stik z otroškim hospicem, kjer so skrbeli zanj in lajšali otrokove zadnje dni.
»Vedeli smo, da George umira,« je rekla Oana, »toda v mojem srcu je bilo še vedno majhno upanje na čudež, ki mi ga nihče ni mogel vzeti. In tudi izkušnja s hospicem sploh ni bila strašljiva.«
Družina je skupaj preživela dva tedna. Starejša sestra Emma je imela ogromno časa za igranje z Georgeom. Skupaj so se kopali, sprehajali in uživali v družinskih obedih.
»In vsako minuto nas je učil,« je o Georgeu rekla Oana. »Namesto da bi mislili, da ga ne bomo nikoli gledali, kako se uči plavati, se nam je zdelo čudovito, da resnično uživa v bazenu. Nikoli nas ni skrbelo, da nas bo zapustil, le veseli smo bili, da je tam z nami.”
Dojenček George je umrl 5. julija 2014, dobrih pet mesecev po rojstvu. Oana želi, da bi se ljudje iz Georgevega kratkega življenja naučili, da je treba »življenje živeti z namenom«, in prav to sta ona in njen mož storila s časom, ki sta ga preživela s sinčkom.
Pripravila Neža Pančur
Vir: https://www.liveaction.org/news/baby-george-lived-165-days-parents-hope-life-will-change
