Loran Denison, mamo treh otrok iz Anglije, je v 15. tednu nosečnosti popolnoma potrla novica, da ima njen četrti otrok Edvardsov sindrom (znan tudi kot trisomija 18). Tako kot presenetljivo velikemu številu drugih žensk v podobni situaciji, so tudi njej svetovali splav. Rekli so ji, da je postopek preprost: najprej bo vzela tableto, ki bo njenemu otroku ustavila srce, kmalu zatem pa se bo vrnila v bolnišnico, kjer bo rodila truplo svojega mrtvega otroka.
Trisomija 18 je redka kromosomska motnja, pri kateri je 18. kromosom potrojen. Bolj znana kromosomska motnja je Downov sindrom, kjer je potrojen 21. komosom. Otroci s trisomijo 18 imajo krajšo pričakovano življenjsko dobo kot osebe z Downovim sindromom. Približno 5-10 % otrok z Edvardsovim sindromom živi dlje od enega leta. Pogoste zdravstvene težave so srčne nepravilnosti, težave z drugimi organi, stisnjene pesti in intelektualna nerazvitost. Čeprav sindrom običajno opisujejo kot »nezdružljiv z življenjem«, Live Action News poroča o več otrocih, ki so precej presegli starost malčkov.
Loran je upoštevala zgrešeni nasvet zdravnikov in vzela tableto, ki naj bi ustavila srce njenega sina. Dva dni kasneje se je vrnila v bolnišnico, da bi rodila. »Pred sprožitvijo poroda niso preverili srčnega utripa. Želim si, da bi ga.«
Po porodu je namreč njen partner ugotovil, da je njun sin še vedno živ. »Ko ga je dvignil, je rekel, da mu srce še vedno bije. Osebje je reklo, da to ni mogoče.«
Celotna teža tega, kar se je zgodilo, se je zgrnila na Loran. Izkušnjo, ko je v rokah držala svojega novorojenca, dokler ni umrl, je opisala »kot mučenje.«
»Rekli so mi, da ima sin tipični Edvardsov sindrom, zato bo umrl tik pred ali takoj po porodu,« je rekla. »Moj sin je imel levje srce. Mislila sem, da sem težji del opravila, ko sem sprejela težko odločitev za splav, a zdaj je še desetkrat težje. Želim, da tudi druge mame vedo, če se to zgodi njim. Morala sem opazovati, kako njegov utrip peša in življenje odteka iz njega. Za otroke si želiš, da preživijo. Bilo je res mučno.«
Zdravniki so ji rekli, da se bo njegovo srce ustavilo v naslednje pol ure. »Kar naprej sem zvonila in govorila, da je še vedno živ in ali naj ga kar pustim. Rekli so da.«
Loran je objavila fotografijo sinove drobne roke, ki jo je prekrivala prosojna tanka koža. Starša sta ga krstila in mati ga je držala, dokler ni 10 ur po rojstvu umrl. Družina, Loran, Scott in njuni trije drugi otroi, ga je vzela s seboj domov, kjer so bili skupaj štiri dni.
Njene besede so pretresljive in polne obžalovanja: »Bilo je grozno,« je rekla. »Sploh ne morem razumeti, kako je lahko preživel. Sploh ne najdem besed za to, kako grozljivo se počutim. Brala sem o neki osebi, ki je imela Edvardsov sindrom in je dočakala 40 let. Najin sin je bil tako močan, da se sprašujem, ali bi preživel. Njegov srčni utrip je bil tako močan, da si ga lahko čutil. Če bi vedela, da se bo rodil živ, bi se najbrž drugače odločila.«
Testiranja pred rojstvom že dolgo povezujejo s številnimi lažnimi izzidi. Celo človeške napake ali napake pri izračunih so vodile do napačne diagnoze. Kot odgovor na naraščajoče število poročil o starših, ki so se čutili prisiljeni v splav po opravljenih predrojstnih testih, je Kraljevi kolidž porodničarjev in ginekologov (the Royal College of Obstetricians and Gyneclogists, RCOG) konec leta 2020 objavil nove smernice. V Združenem kraljestvu splavijo 90 % otrok, ki jim pred rojstvom postavijo diagnozo Downovega sindroma.
Zdravniki Loraninemu sinu niso dali možnosti in zdaj čuti obžalovanje: »Mislila sem, da delam prav, zdaj pa mislim, da sem se narobe odločila. Videti je bil tako običajen.«
Vir: https://www.liveaction.org/news/baby-aborted-18-weeks-hours-mothers-arms/