1. Poznata se že dolgo časa in tudi muzicirata že od otroštva. Od kdaj in kako »DoubleTej«?
Timotej: »Ime je nastalo bolj v hecu, kot delovno ime. Potrebovala sva namreč naziv za najin prvi uradni nastop in to je bilo bolj kot ne edino uporabno ime, s katerim sva bila takrat zadovoljna. ‘Tej’ stoji na koncu obeh najinih imen, DoubleTej pa tudi nekako samoumevno zveni kot glasbeni duo.«
Matej: »Pred leti me je takratni sodelavec vprašal, če bi igral in pel na nekem dogodku, in nikakor nisem želel iti sam. S Timotejem sva se že preizkušeno ujela v dvoglasjih, zato sem ga prosil za sodelovanje – dodala sva še kitari in nekaj vaj in se podala naproti usodi. Šlo je za Valentinov koncert in z izborom skladb od Beatlov do Coldplayev (s primesjo slovenskih in hrvaških komadov) sva si utrla začetek ‘profesionalne’ poti.«
2. Pogosto smo vaju lahko videli na ulicah Ljubljane, kjer sta prepevala ob poletnih večerih. Kako sta »pristala na ulici«?
Timotej: »Že pred prvim koncertom sva se dogovarjala, da bi lahko skupaj kaj ustvarjala in ob pomanjkanju časa (družina in služba) se nama je v nekem trenutku ulica pokazala kot najboljša in celo nekoliko plačana vaja. Igranje na ulici te utrdi in ti razširja mnoga obzorja, npr. preko iskanja načinov, kako se približati okusom močno raznolike publike, ali preko preganjanja treme, ko mimo tebe hodijo gruče ljudi.
Matej: »Na ulico ne bi niti pomislil niti si upal iti, če ne bi imel zgleda dobrega kolega glasbenika – on mi je zagotovil, da ni boljše vaje – in prav je imel! Tako sva se s tudi s Timotejem opogumila, se postavila in igrala. Na začetku je res
težko, sploh če pride mimo kdo od poznanih … Ker pa sva uživala v glasbi in tudi v pozitivnih odzivih, nama je šlo vedno bolje. Udejanjila sva tudi časom YouTuba primerno idejo ‘glasbenega MENU-ja’, ki je privabil še več mimoidočih. Kmalu sva imela z vajami na ulici dovolj repertoarja in izkušenj, da sva lahko začela pošiljati prave ponudbe.«
3. Kaj želita s svojim ustvarjanjem sporočiti?
Matej: »Avtorske glasbe (razen izjemoma) še ne izvajava javno, tako da o lastnem sporočilu javnosti (še) ne moreva govoriti – res pa je, da sproti izbirava komade, glede na trenutno razpoloženje in publiko, in da izvajava le tiste, ki nama ležijo. S tem (posredno) posredujeva tudi določeno (vsakič specifično) sporočilo. Mislim pa, da bolj kot s samimi komadi sporočava z načinom izvedbe, s (pod)tonom in s tem, kako se vživiva v izvedbo …
Glasbeno (po)ustvarjanje nama obema pomeni zelo veliko in že v tem se uresničujeva – koliko pa od tega v obliki nekega pozitivnega sporočila pride do drugih; koliko jih uspeva v nekem presežnem smislu nagovoriti, navdihniti (‘naglasbiti’), je odvisno od samega dogodka, od najinega razpoloženja in od počutja publike … Veliko igrava tudi na dogodkih bolj sproščenega, zabavnega značaja – tam je ključno to, da vzpostaviva dober stik z ljudmi, da skupaj ‘pričaramo’ dobro vzdušje in da se vsi sprostimo in imamo lepo.
Eno od sporočil najine zgodbe bi lahko bilo, da se z glasbo da (pre)živeti, torej: if you feel (like) it, go for it!«
4. Kaj vama prinaša veselje do življenja in kaj vama življenje nasploh pomeni?
Matej: »Hm … veselje mi prinaša vera v življenje nasploh, v (višji) smisel; sama pozitivna naravnanost, ko/če jo le uspem udejanjiti, in to ne glede na situacijo in dogajanje: z družino, s prijatelji, pri branju, ustvarjanju, delu, počitku … Le-ta se potrjuje, ko začutim, da sem s svojimi dejanji koga osrečil. Življenje pa mi pomeni vajo in obenem že tudi pravo izvedbo prizadevanja za osebno in skupno(stno) uresničitev.«
Timotej: »Na kratko: ‘Družina in glasba’ :)«
5. Letos bosta nastopila na koncertu Glas življenja 2016. Zakaj sta se odločila sodelovati?
Timotej: »Z veseljem se odzoveva vabilom k sodelovanju, kjer se čutiva povezana s sporočilom prireditve. V tem primeru to vsekakor drži. Žal tema ohranjanja življenja postaja vse preveč polarna – eni so za, drugi pa proti že samo zaradi tega, da niso za (ker temo povezujejo s krščanstvom npr.). Škoda je, da diskurz o tem, kaj je tu etično in prav, ni več odprtega tipa, ampak ob vsaki omembi te teme takoj prihaja do trenj.«
Matej: »Res škoda predvsem zato, ker si v resnici ljudje nismo tako zelo nasprotni, kot nas zmanipulira sistem/mediji/politika. Zato je še toliko bolj pomembno, da se ‘navadni ljudje’ dobimo in se v živo pogovorimo, se spodbujamo in iščemo skupne, prave rešitve – ne glede na vse zunanje ‘razlike’.«