Human Life Intermational (HLI) je največja in ena od najstarejših organizacij na svetu, ki si prizadeva ZA življenje. Sami pravijo, da so katoliški apostolat, ki želi odgovoriti na klic, da bi sledili Jezusu Kristusu tako, da bi zgradili kulturo Življenja in Ljubezni po vsem svetu.
Februarja je Slovenijo obiskal Joannes Bucher, regionalni HLI predstavnik za Evropo. Njegov obsik je bil zelo ploden in odmeven, saj je obiskal najrazličnejše skupine ljudi: od duhovnikov, škofov, dijakov, do politikov in širše javnosti v Ljubljani, Mariboru in Kopru.
Njegovi govori so se nas dotaknili in želeli smo ga povprašati še kaj več o organizaciji HLI kot tudi o njegovem osebnem življenju in izbiri poti ZA življenje.
Kaj je gibanje pro-life (ZA življenje) v najširšem smislu? Kdaj se je pojavil v bolj organizirani obliki in kaj je bil glavni vzrok tega?
Bistvo pojma ZA življenje je zaščita človeškega življenja in spoštovanja njihovega dostojanstva od spočetja do naravne smrti. »Novo človeško bitje je ustvarjeno ob spočetju: v trenutku, ko se moška spolna celica (sperma) združi z žensko spolno celico (jajčecem) nastane edinstveno človeško bitje z lastno DNK, različno od tiste od njegove mame in očeta.« Ta pojem vključuje tudi podporo kulturi življenja. Papež Benedikt XVI. in blaženi Janez Pavel II. sta učila, da je družina primarno okolje, kjer se naučimo umetnosti življenja. Za ponovno rojstvo kulture življenja in civilizacije ljubezni je bistveno, da se v družino ponovno vrne ta umetnost življenja. Oblikovanje gibanja ZA življenje je spodbudila seksualna revolucija v 60. letih 20. stoletja in z njo povezana kultura smrti, zaradi katere je papež Pavel VI. napisal encikliko Humane Vitae.
Iz kje HLI izhaja, na kaj se naslanjate pri svojem delu?
HLI je vedno izhajal iz nauka katoliške cerkve, ki ga mnogi mediji označujejo kot srednjeveško zastarelo orodje moči in kontrole katoliške cerkve. Zato je pomembno, da poznamo resnico, se o njej poučimo (npr. poznavanje enciklik in Teologije telesa), jo predstavimo tudi širši javnosti in ji pokažemo, kako moderen in razsvetljen je v resnici njen nauk.
Ali je vsak kristjan poklican k prizadevanju za zaščito življenj?
Da, vsak kristjan je poklican slediti Jezusu in ščititi življenje. Predsednik HLI, oče Shenan J. Boquet pravi: »V današnji družbi je umetnost življenja zasenčena z napačnim razumevanjem moškega in ženske in njune končne usode. S propadanjem kultur postaja nujno za vse kristjane, da v polnosti sodelujejo pri ponovni predstavitvi Njega, ki nam kaže Življenje.«
V čem se vaše poslanstvo razlikuje od ostalih organizacij ZA življenje?
Če ne bi bilo HLI, v mnogih državah po svetu ne bi bilo gibanja ZA življenje. Pogumni misijonarji gibanja za življenje se borijo v prvih vrstah vsak dan in se zanašajo na HLI za molitve, izobraževalni material in denarno pomoč, ki jim omogoča spodbujatiživljenje na njihovem koncu sveta.
HLI ne obstaja le za to, da se bori proti zlu splava, kontracepcije, napačne spolne izobrazbe in razvrednotenja družine, temveč tudi da narodom prinaša veselo novico Evangelija življenja.
Kako ste prišli do odločitve za to pot in kakšni so začetki vašega delovanja?
Rodil sem se v katoliški družini na Tirolskem in sem odraščal ob delu na kmetiji ter v našem družinskem hotelu. Mama mi je posredovala vero precej zgodaj in kmalu sem se zavedal, da se moram vsakodnevno odločati in boriti za dobro. Zato sem vzpostavil osebni odnos z Bogom in veliko molil. Veliko spreobrnenje pa se je zgodilo, ko sem dela za Greenpeace, kjer sem spoznal, da so mladiči kitov včasih bolj zaščiteni kot naši bratje in sestre v maternici. Tako sem korak za korakom razumel, da se moram bolj vključiti v to problematiko.
Kaj HLI storite za zaščito življenja, katere so vaše najpomembnejše dejavnosti?
Ena izmed najpomembnejših stvari je svetovanje ženskam pred bolnišnicami, kamor gredo na splav. Kadar nam zakon dovoljuje, svetujemo tudi znotraj bolnic. Ta način dela poskušamo pokazati tudi drugim državam kot model pomoči mamam v stiski. Ta model dela je zasnoval monsinjor Phillip Reilly, ki je po letih neuspešnega dela na področju ZA življenje, prosil Boga naj mu pokaže pravo pot. Rezultat njegove molitve je bila ustanovitev Pomočnikov dragocenih Božjih otrok. Najbolj pomemben element našega dela je duhovni. Preden se namreč naredi fizični splav, se nad otrokom zgodi psihični in duhovni splav. Zato veliko časa namenimo klicanju Božje milosti, da bi uničila satanov prijem in bi spreobrnila srca posameznikov in cele družbe. V vsakem kriznem centru za nosečnice imamo v ta namen tudi kapelo, kjer ves čas poteka adoracija.
Poleg tega organiziramo molitvene shode in romanja ter prosimo trpeče, da svoje trpljenje združujejo s trpljenjem splavljenih otrok. To je močno duhovno orožje proti demonskim vplivom v družbi. Ta duhovna podlaga je rodila veliko sadov na socialnem in političnem področju in je ključna za boj proti kulturi smrti.
Temelj, na katerem gradi HLI je Bog, od tam naprej pa poskuša prodreti v družbo. Naši centri nudijo svetovanja in pomoč mamam, ki razmišljajo o splavu, da bi lahko izbrale druge možnosti. Ti centri nudijo tudi svetovanje za mame po splavu, da bi jim pomagali ozdraviti čustvene, duhovne in psihološke rane in bi se lahko v morebitni prihodnji nosečnosti lažje odločila ZA življenje. V Avstriji na takšen način vsako leto rešimo okrog 1000 otrok pred splavom. Ta številka do sedaj šteje že okrog 15 000 dojenčkov.
Če damo Bogu dovoljenje, da deluje preko nas, bo On našel poti, da bo to družbo kulture smrti spremenil v kulturo življenja.
Kako opogumljate matere in očete, ki se obrnejo na vas? Kaj se vam zdi pri tem pomembno?
Najbolj pomembna je njihova odločitev ZA življenje otroka. In seveda moramo pomagati spremeniti goro problemov v možne rešitve, jim stati ob strani korak za korakom ter jim pomagati tudi s konkretno socialno pomočjo. Če starši vidijo, da so ljudje, ki jim konkretno pomagajo, se lažje odločijo ZA življenje.
Ali bratje, sestre, dedki, babice splavljenih otrok tudi doživljajo strese? Kaj pa medicinsko osebje?
Dr. Marie A. Peeters je zapisala: »Splav je največja tragedija v zgodovini človeštva. Za seboj pušča globoko, skoraj neozdravljivo spremembo v srcu družin in družbe.«
Vsak, ki je vključen v splav, je prizadet in potrebuje našo molitev, da bi se lahko osvobodil. Resnica nas bo osvobodila in to je prvi korak k življenju.
Kako Bog odrešuje starše, ki so v preteklosti naredili splav in so kasneje spoznali napako, ki so jo naredili?
Bog nas je ŽE odrešil, mi se moramo le obrniti Nanj. Katoliki lahko svojo krivdo priznamo pri sveti spovedi. Zadnje študije kažejo na to, da okrog 75 % ženski opravi splav zaradi zunanjega pritiska. Kasneje, po splavu, pa so prepuščene same sebi z vsemi notranjimi konflikti in simptomi, ki se razvijejo sčasoma. Potreben je celosten pristop do človeka s postabortivnim stresom, a ozdravljenje je možno.
Ali ne obstaja nevarnost, da s svojim delovanjem včasih povečujete bolečino in krivdo staršev, ki so povzročili splav?
Ne, resnica prinese jasnost v te okoliščine. Če zdravnik vidi gnojno rano, bo najprej izpustil gnoj in nato rano očistil. To bo prineslo olajšanje. Pot iz laži splava je pot k luči in ozdravljenju.
Mati Terezija je rekla, da je največja nevarnost za mir na svetu splav. Kako to razumeti?
Potrebno je razumeti celoten kontekst njenih besed:
»Ne smemo biti presenečeni, ko slišimo za umore, uboje, vojne, sovraštvo. Če lahko mati ubije svojega otroka, kaj nam preostane drugega, kot da se mi pobijemo med seboj.« bl. M. Terezija
Kakšni so odzivi na vaše delovanje? Vas ljudje sprejemajo? Kako pristopiti k tistim, ki se z vašim prepričanjem še ne strinjajo?
Imamo zelo dober odziv od mamic, ki smo jim pomagali. In že vidimo sadove – njihove otroke. Oni bodo soustvarjalci prihodnosti in bodo pustili velik pečat.
Za tiste, ki se z nami ne strinjajo pa veliko molimo in združujemo naše sporočilo ZA življenje s sporočilom krščanskega usmiljenja. Tudi, če smo vsi grešni, je z Bogom vse mogoče.
Zakaj je pomembno moliti za ohranitev človeških življenj? Ste bili sami priče sadov takšne molitve?
V Evropi več otrok umre, kot se jih rodi in niti ena država nima rodnosti tako visoke, da se bi lahko obnovilo prebivalstvo. Mit o prenaseljenosti je pripeljal ljudi do prepričanja, da je za človeštvo boljše, če se rodi manj otrok. Resničnost pa je taka, da je dandanes bolj kot kdajkoli pomembno prepoznati pomembnost družine in ji naklanjati javno podporo.
Molitev res dela čudeže. Poljska, ki je imela legaliziran splav, je spremenila zakon in sedaj splavi niso več dovoljeni. Tako vsako leto rešijo okrog 100.000 otrok.
Kako pomembno se je boriti za življenje tudi do njegove naravne smrti?
Javno spregovorimo v prid družini in otrokom: »Otroci so dobrodošli, nič ni bolj dragocenega!«
Državni aparat vneto razširja brezplačno kontracepcijo za vse. Porabljajo davkoplačevalski denar, da oglašujejo njihovo uporabo. Mnogi prav zato volijo takšne politike, ampak ne prepoznavajo našega časa pravilno. Življenje ne more cveteti, se razvijati, če ne ustvarimo spodbudnega okolja, ki ščiti človeško življenje. In to je možno le znotraj družine, ki jo sestavljata oče in mama.
Država, ki ženskam ne daje boljše izbire, kot da jim dovoljuje umore nerojenih otrok, se ne bi smela imenovati socialna država. In država, ki ne zagotavlja enake zaščite nerojenim otrokom kot odraslim, ne bi smela biti ponosna na svoje zakone. Smrtonosna posledica splava je vpeljava evtanazije. Če ne zaščitimo življenja na samem začetku, se moramo pripraviti na žrtvovanje človeškega življenja tudi v primeru ostarelih in trajno bolnih v barbarskem prakticiranju evtanazije.
Boj za življenje ne poteka samo na področju odločanja za splave. Kako že otroke spodbuditi za lepoto življenja?
Otroci morajo biti ljubljeni, izkusiti ljubezen, kajti šele takrat bodo sposobni prenesti to ljubezen in veselje na druge. V prvi vrsti to pomeni, da potrebujejo mamo in očeta. Nič ni tako ključno, tako naravno in tako človeško kot to, da otrok živi s svojo mamo, očetom, brati in sestrami.
Odtujenost zaradi modernega kapitalizma postane očitna v naši pluralistični kulturi, kar se kaže v skorajšnji nujnosti promiskuitete (pogostega menjavanja spolnih partnerjev). Teorija spola (angl. gender theory) je groteskna zbirka zgrešenih socioloških idej. Spodbuja samovoljno izbiro sprevrženih spolnih praks. Danes sem morda moški, jutri ženska, pojutrišnjem transvestit.
To je dramatična posledica drže, ki jo ima naša družba: vse je dovoljeno v ljubezni in vojni. Postmoderni individualizem je pometel z vsemi tradicionalnimi idejamo o dostojnosti, med njimi tudi s pojmom družine. To ugaja pretiranemu egoizmu. Otroci odraščajo brez staršev in tako izgubijo dom – nato jih vzgaja država.
Kako lahko v vsakdanjem življenju vsak dan znova živimo pro-life?
Ora et labora (moli in delaj) – to so evropski temelji. Če bomo živeli tako, bomo ZA življenje.
Kje najti upanje za prihodnost?
Nova madžarska ustava, ki je bila sprejeta l. 2011, se zavzema za družino in življenje in je postala znak upanja za Evropo. Med drugim so v ustavo zapisali: »Življenje zarodka bo zaščiteno od spočetja naprej.« Mnoge države so imele ali še imajo splav na zahtevo, a tudi to se lahko spremeni. Vsak narod naj bi podprl takšna prizadevanja. Resničnost je takšna, da se postkomunistične in zahodne družbe srečujejo z velikimi izzivi. Ampak kot je rekel Joseph Meaney, direktor mednarodne koordinacije HLI: »Zdi se, da je nekaj v zraku v centralni in vzhodni Evropi. Država za državo sprejemajo vedno več pobud in zakonov ZA življenje. Videli smo vlade Poljske, Madžarske, Rusije in Litve, ki so sprejele predloge ZA življenje. Hrvaška in Slovaška sta tudi na pragu takšnih sprememb. In zdi se, da povsod v bivših komunističnih državah Evrope nekaj vre, kar potiska naprej različne iniciative ZA življenje in družino. To je tako lepo videti!«
Katarina Nzobandora
(Objavljeno v reviji Božje okolje)
