Prvič v življenju sem se počutila tako. Ne znam drugače opisati tistega občutka odprtega srca in nisem popolnoma prepričana, če bom še kdaj tako čutila. V istem trenutku sem želela zakričati vsemu svetu, da sem naredila DOBRO DELOOOOOOO, hkrati pa skrivnost obdržati zase.
In kaj sem naredila?
Sodelavka v službi mi je zaupala, da je njen mož že pred nekaj meseci ostal brez službe in sta trenutno v finančnih škripcih, ker morata poskrbeti tudi za svojo številno družino. Ko sem doma razmišljala o tem, kaj lahko storim zanju in za njune otroke, sem se domislila rešitve: desetina! Ob prvi priložnosti sem ji ob nepazljivosti (njeni, ne moji) v torbico zataknila bankovec, ki predstavlja eno desetino mojega mesečnega finančnega priliva. Počutila sem se odlično in sem še nekaj dni hodila kot po oblakih.
V naslednjih dneh nisem opazila, če je že naletela na bankovec, vprašati pa je tudi nisem mogla. Torej zaupam, da sta z možem naredila natančno to, kar sem želela: ga porabila po svojem namenu.
Od kje ideja za desetino?
Prvič sem za desetino slišala pri sveti maši, a si nisem niti predstavljala, kaj bi ta beseda lahko pomenila zame.
Bila je pač še ena od besed iz Svetega pisma, ki sem jih razumela samo na pol.
Drugič pa sem pred približno dvema letoma zanjo slišala od prijateljice: “Midva z možem sva se odločila za desetino. Res smo malo bolj na tesnem, ker ne dobim službe kljub univerzitetni izobrazbi, ampak veva, da ima naša družina veliko več kot kakšna druga. Poleg tega želiva podpirati dejavnosti in ljudi, ki na različnih področjih delajo dobro. Pa še otrokom hočeva biti dober zgled.”
Na moje vprašanje, kako to naredita, je odvrnila:
“Ob začetku meseca se dogovoriva, v kateri namen bova darovala. Ko dobiva na račun nakazilo mesečnega zaslužka, pa eno desetino nakazanega denarja nakaževa na bančni račun izbrane organizacije.”
Zdela se mi je odlična ideja, a sem takrat ostala pri tem, da s svojimi 500 evri že tako ali tako težko pridem skozi mesec: najemnina, gorivo in sprotni stroški za avtomobil, položnice … Sem pa, po zgledu Marije pred davnimi leti, misel na desetino nosila v srcu.
Ko sem pred dobrim letom eni od sestričen omenila, da sem aktivna pri Zavodu ŽIV!M, je odvrnila: “A res! O, kako lepo! A veš, midva sva se pa pred časom odločila in nakazala desetino na zavodov bančni račun.”
Bila sem navdušena! Pogovor sva nadaljevali o poslanstvu zavoda, o ljudeh, ki jih srečujem, o izkušnjah ljudi, ki jim nudimo pomoč …
Malo sva poklepetali tudi o ženskah in parih, ki se srečujejo z neželeno nosečnostjo in nimajo sredstev za preživetje, pa je rekla: “Še dobro, da si me spomnila. Za ta mesec še nisva določila namena desetine. Možu bom predlagala, da ponovno nakaževa na TRR Zavoda ŽIV!M.”
Bila sem močno hvaležna za njuno odprtost in sem po končanem pogovoru molila zanju ter se zahvaljevala za njuno dobroto in za dobroto vseh tistih, ki s svojimi sredstvi podpirajo delovanje našega Zavoda. Koliko dobrih ljudi imamo na tem svetu!
Ideja o desetini me je spremljala
V začetku letošnjega koledarskega leta pa je začela želja po dajanju desetine glodati tudi mene. Saj sem že kdaj prej naredila dobro delo: ko mi je kolegica po vsej sili dala denar za pomoč pri čiščenju stanovanja, sem ga v bližnji cerkvi darovala v skrinjico. Bratrancu sem naredila uslugo z nepovratnimi sredstvi: čuvala ostale otroke, da je lahko obiskal ženo in novorojenčka v porodnišnici. Drugemu bratrancu sem počistila hišo, da sta žena in novorojenček prišla v sveže počiščeno stanovanje. Več let sem v domači župniji in v še nekaj drugih pripomogla, da so pripravile oratorij za otroke.
Vedno sem bila dobroDELNA, nikoli do zdaj pa še nisem bila dobroDALNA. Darovalni nameni prijateljice in sestrične ter njunih mož so se me globoko dotaknili, a še vedno nisem pri sebi ničesar naredila v ta namen.
Na enem od katoliških portalov sem letos prebrala članek o družini, ki se komaj prebija iz meseca v mesec, a vseeno daruje za tiste družine, ki imajo še manj od njih. To se mi zdi neverjetno lepo! Še bolj izjemno pa se mi zdi, kako jim Bog darovani denar 100-kratno in 1000-kratno povrne.
Končno sem se tudi sama opogumila in začela razmišljati, da bi darovala desetino. Prve sorte desetine so bile v obliki računa, ki sem ga poravnala v piceriji, ko sem povabila brezposelno prijateljico na klepet in kosilo. Pa kuvertice z napisom »za novo kolo«, ki sem jo dala svojemu krščencu. In brezplačnega prevoza pri selitvi sosedine obrtne delavnice …
Ta mesec pa sem srečala še eno prijateljico, ki kljub univerzitetni izobrazbi ne najde primerne službe. Med klepetom je potarnala, da ne ve, kako bo lahko zbrala dovolj denarja za plačilo najemnine za stanovanje. Ob slovesu sem ji v roke stisnila 50 eur. Ko sva se srečali s pogledom, sem v njenih očeh videla žalost, a sem jo potolažila z besedami: “V zadnjem času sem se odločila, da bom darovala desetino svoje plače tistim, ki imajo manj od mene. Ob najinem srečanju sem začutila, da si za ta mesec ti prava oseba za to, da mi pomagaš izpolniti dobro delo.”
Sprva se ni najbolje počutila ob tem (le kdo pa se, če ima občutek, da dobiva miloščino), a sem jo bolj ali manj uspela prepričati z besedami: “Desetino bi darovala v vsakem primeru. Rada vidim, da jo dam nekomu, ki dela dobro in vem, da mu bodo dodatni evri prišli zelo prav.”
Denar je vzela šele po tem, ko sem ji naročila, da naj, ko bo imela sama službo in denarni priliv, ona naredi enako.
Komu bom v naslednjem mesecu podarila eno desetino svojega finančnega priliva, še ne vem. Vem pa, da želim darovati taki osebi ali ustanovi, ki ima podobne vrednote kot jih imam sama. In čisto vsaka od teh oseb in ustanov bo mojo desetino porabila skrbno in varčno. Ker Sveti Duh deluje.
Vem tudi (iz lastne izkušnje), da se osebe, ki delujejo v tovrstnih ustanovah, vsak dan znova zahvaljujejo Bogu za darove in molijo za svoje dobroDALNE podpornike. Zato bom tudi sama še naprej vestno darovala eno desetino svojega mesečnega priliva.
Anja Rajter, predavateljica v Zavodu ŽIV!M
Če bi želeli tudi vi darovati desetino, lahko to storite tudi TU.
