Preustvarjena. Knjiga, ki me na prvi pogled ni prevzela. Knjiga, katere platnica mi je delovala izrazito »ženska«. Ko sem na platnici zagledal žensko z zasanjanim nasmeškom in obenem prebral naslov, je bila moja prva misel: »O ne, še ena limonada o ženski, ki je iskala svojo pot v življenju!« Priznam, prvi vtis sem si ustvaril po zunanjem videzu. Tudi zaradi navedenega sem z branjem (pre)dolgo odlašal, čeprav sem o knjigi veliko slišal. In šele ko sem knjigo odprl, prebral prvih nekaj poglavij, sem ugotovil, da sem se o knjigi motil. In to globoko.
Knjiga Preustvarjena je opis neverjetnega potovanja in (ne)zaupanja. Padec na dno družbe, opravljeni splavi, breme družinskih razmerij, droga, spolnost itd. so le temelj, ki ga je Bog pri avtorici dopustil zato, da je skozi najgloblje padce spoznala vso razsežnost njegovega usmiljenja in dobrote.
Knjiga, ki sem jo večkrat (moral) odložiti
Vse našteto Boga ni odvrnilo od vztrajanja na poti, ki jo je imel pripravljeno za Patricio Sandoval, avtorico knjige Preustvarjena. Bog nikoli ni obupal. Nikoli ni prenehal klicati. Nikoli se ni oddaljil. Za razliko od nje. Patricia Sandoval je v knjigi Preustvarjena večkrat pokazala, kako močna je Božja volja in kako veliko je njegovo usmiljenje. Tudi takrat, ko ga ona ni videla, ko ga je zaničevala, preklinjala in mu (večkrat) obrnila hrbet, je on čakal. Tiho in potrpežljivo. Vse dokler se mu ni popolnoma predala in zaživela v radosti svojih spoznanj o njegovem neizmernem usmiljenju.
Brutalna iskrenost, ki jo je avtorica uporabila pri opisu svoje življenjske poti, me je nekajkrat prisilila, da sem knjigo odložil, globoko vdihnil, obenem pa si predstavljal sebe na njenem mestu. Na poti od pekla do raja.
Velik blagoslov je prebirati knjigo, v kateri najdeš glavnega junaka, s katerim se lahko poistovetiš. Ta njen padec na družbeno dno sem prepoznal tudi v moji odločitvi za splav. Res je, da moj padec ni pomenil, da so droge, spolnost, uničena razmerja itd. postali del mojega vsakdana. Je pa pomenil, da sem tudi jaz padel na dno svoje vere. Na dno, kjer je bilo zaupanje v Božjo previdnost in v Njegov načrt tako majhno, da ga v enem trenutku nisem več zaznal.
Bog ima zame pripravljen idealen načrt
Avtoričina zgodba je najlepši prikaz tega, da Bog tudi iz mojih grehov, napak in stranpoti lahko naredi nekaj večjega. Nekaj, kar večkrat presega moje razumevanje. Nekaj, kar včasih težko sprejmem. Bog je imel za Patricio pripravljeno pot. Kot jo ima za vsega izmed nas. Tudi zame.
Brutalna iskrenost, ki jo je avtorica uporabila pri opisu svoje življenjske poti, me je nekajkrat prisilila, da sem knjigo odložil, globoko vdihnil, obenem pa si predstavljal sebe na njenem mestu. Na poti od pekla do raja.
V knjigi Preustvarjena mi je avtorica nastavila ogledalo, v katerega sem se težko pogledal. Kdo sem jaz, da bom dvomil v Božji načrt? Koliko ljudi mi je Bog poslal na mojo pot, da bi mi pomagali stopati po poti, ki jo ima zame pripravljeno. Pa jih prepoznam? Jih sprejmem? Sem hvaležen zanje?
Bog nad Patricio ni nikoli obupal. Še več, kljub splavom in grešnosti je imel zanjo pripravljen večji načrt. Takšnega, ki se ga je dolgo otepala. In takšnega, ki jo je peljal po neverjetni poti premagovanja skušnjav, pritiskov, nasprotovanj vse do pričevanja o Njegovem neizmernem usmiljenju.
Ob prebiranju njene zgodbe me je vedno večkrat prešinilo, da je v knjigi opisana tudi moja pot. Tudi zame je Bog pripravil neverjetno pot. Od splava do pričevanj. S to pomembno razliko, da se je Patricia že prenehala upirati Božjemu načrtu in že nekaj let pričuje o Njegovi ljubezni, jaz pa se na to pot (še) ne upam podati. Toda Bog vztraja. Jaz pa se (še) upiram.
Kaj bi bilo, če …
Med prebiranjem te knjige me je večkrat presunilo dejstvo, da smo moški neverjetno pomemben del zgodb okoli umetnih prekinitev nosečnosti. Ko je opisovala svoje razloge za splav, sem se vprašal, kaj bi bilo, če bi ona takrat ob sebi imela moškega/moža, ki bi ji rekel le: »Ne skrbi. Skupaj bova zmogla!« Kaj bi bilo, če bi imela ob sebi moža, na katerega bi se upala v polnosti nasloniti, da bo poskrbel zanjo in za otroka? Kaj bi, če …?
Da, »kaj bi, če …« je vprašanje, ki me je dolgo preganjalo. Kaj če bi bil takrat boljši mož? Zakaj nisem bil sposoben izreči teh nekaj preprostih besed in jih nato udejanjiti? Zakaj sem dopustil, da je splav zaril svoj meč v našo družino? Ne vem. Toda ne izgubljam več časa z iskanjem odgovorov na ta vprašanja. Zakaj ne?
Podobno kot Patricii je tudi meni Bog pokazal, da bo na moji grešnosti gradil čudovite stavbe. Pokazal mi je pot na duhovne vaje Rahelin vinograd. Pokazal mi je, da lahko moj splav (da, to je bil tudi MOJ splav) izkoristim za to, da pomagam drugim. Tega nikoli ne bi bil sposoben narediti sam. V Njegovi ljubezni pa je to mogoče. In ta Njegov načrt je nekaj najlepšega, kar je zame storil. Povzdignil me je z dna, kjer sem pristal zaradi splava, vse do višin, kjer lahko sedaj s svojo zgodbo pomagam drugim. Pa čeprav (trenutno) le kot del ekipe Rahelinega vinograda.
Pri Bogu pa je vse mogoče
Kot sem si o knjigi ustvaril mnenje na prvi pogled in sem ga nato ob prebiranju spremenil, tako je tudi v življenju nas, ki smo se v preteklosti odločili za splav. Strah nas je, da nas bodo ljudje sodili po naših platnicah (odločitvah), strah nas je, da nam ne bodo znali prisluhniti, strah nas je, da nas bodo obsojali. Ampak počasi vse to postaja nepomembno.
Tudi zaradi Patriciine zgodbe mi je vedno bolj jasno, da Bog želi, da je moj glas slišan.
Vse vas pa vabim, da odprete knjigo Preustvarjena. Ne ustvarjajte si vtisa, ne da jo preberete. Predvsem pa – prisluhnite ljudem okoli vas. Mogoče vaš bližnji nosi v sebi izkušnjo splava, pa ga je strah, da ga boste sodili. Mogoče si vaš bližnji želi le tega, da bo slišan, razumljen in sprejet.
V Božji ljubezni in usmiljenju je vse mogoče.
