V Bruslju je 8. februarja 2023 potekala konferenca z naslovom Splav ni temeljna pravica v Evropski uniji, ki ga je organiziralo združenje One of Us, katerega član je tudi slovenski Zavod Živim, v sodelovanju s katoliško Fundacijo Univerze sv. Petra iz Madrida. Predstavniki različnih organizacij, akademiki, aktualni in bivši poslanci Evropskega parlamenta, nekdanji komisar in drugi so razpravljali o različnih aspektih, kaj za boj za življenje pomeni predlog francoskega predsednika Emanuela Macrona, da bi splav postala temeljna pravica v Evropski uniji, ki ga je lani na dan Evrope predstavil Evropskemu parlamentu.
Konference se je udeležilo več kot 150 predstavnikov nevladnih organizacij iz več kot 20 držav. Konferenca je bila sestavljena iz treh panelov. V prvem panelu so govorci podčrtali pomembnost obrambe življenja v luči spoštovanja dostojanstva posameznika, ki ga najdemo v samih temeljih evropskega povezovanja. Nadaljevanje je bilo usmerjeno v obravnavo pravnih vidikov uveljavljanja splava kot pravice, v zadnjem sklopu pa so bili obravnavni vidiki, ki bi jih imela uveljavitev predvsem na področju svobode govora in svobode vesti.
Splav nasprotuje temeljem, ki so jih postavili očetje Evropske skupnosti
Prvi panel, na katerem je sodeloval tudi nekdanji slovenski premier in član izvršnega odbora združenja One of Us, Alojz Peterle, je obravnaval pravico do življenja kot ključni aspekt evropske zgodovine. Orisal je pomen prvih dveh členov Listine o temeljnih pravicah EU, ki govorita o osebnem dostojanstvu in pravici do življenja. »Spoštovanje osebnega dostojanstva je nemogoče, če ne spoštujemo njegovega življenja,« je poudaril bivši evroposlanec. »Kako je mogoče, da nerojeno življenje naslavljamo kot „nekaj“, nato pa kar naenkrat kot „nekdo“?« in poudaril, da človeštvo s tem arbitrarnim razlikovanjem sramotno degradira pomen človekovega dostojanstva.
»Koncept človekovega dostojanstva je možen zgolj v družbi, ki priznava človeku duhovno komponento,« je nadaljevala Margarita de la Pisa, evropska poslanka iz Španije (ECR), »to pa je v naši materialistični družbi nepredstavljivo.« »Če lahko mama, ki ima potencial največje ljubezni, pokonča lastnega otroka, zakaj ne bi dopustili, da to storijo tudi drugi?« je zaključila De la Pisa.
»Samo naštevanje problemov ni dovolj, potrebno je predstaviti rešitve,« pa je poudaril madžarski evropski poslanec György Hölvenyi (EPP) in pozdravil ukrepe, ki jih madžarska vlada sprejema na tem področju. Z izboljšanjem socialno-ekonomskih razmer in pametno družinsko politiko so mamam omogočili, da lažje sprejmejo novo življenje. Število splavov so na Madžarskem v zadnjih 10 letih prepolovili in to brez neposrednega poseganja v zakonodajo o splavu. »Moramo imeti tudi pogum, da povemo na glas, četudi nas označijo z nalepkami,« je zaključil Hölvenyi.
Ali je uvedba »pravice do splava« sploh mogoča?
»Za vključitev pravice do splava v listo pravic EU je potrebno soglasje vseh držav članic,« pa so večkrat poudarili udeleženci drugega panela, ki so obravnavali pravne aspekte predloga. »Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je v svojih odločitvah glede splava vedno argumentiralo, da ne smemo zanemariti, da obstaja še nekdo drug,« je poudaril Grégor Puppinck, predsednik Evropskega centra za zakon in pravičnost, »vendar se lahko to hitro spremeni«. Nakazal je, da sodišče obravnava poljsko odločitev ustavnega sodišča, ki je prepovedala splav tudi v primerih genskih napak in bi morebitna negativna odločba lahko sprožila nepričakovan plaz. Karakteriziral je, da je iz tega vidika »Strasbourg še nevarnejši od Bruslja.« Nadaljeval je, da ne samo, da splav ni pravica, temveč da ni niti svoboščina: »Ekonomsko manj preskrbljene ženske večkrat posegajo po splavu, kar pomeni, da ne more biti svoboščina. Če bi bila, bi pomenilo, da do te diskrepance med bogatimi in revnimi ne bi prišlo, če že, pa bi bila v drugo smer,“ je poudaril Puppinck.
»Evropska komisija je take predloge za pravico do splava konsistenčno zavračala, saj to ni v njeni pristojnosti po evropskih pogodbah,« pa je dejal Tonio Borg, bivši evropski komisar za zdravje, ki prihaja iz Malte, edine evropske države, ki ima splav popolnoma prepovedan. »Naravnost smešno je, da je evropski parlament v zanosu aktivizma sprejel resolucijo, ki je obsodila padec precedensa Roe vs. Wade v ZDA, saj imamo mi natančno tako ureditev,« je nadaljeval Borg. »Kritiziramo ZDA, ker so natanko takšni, kot smo mi!« Borg je navedel tudi zanimivost, da je še zmeraj v veljavi precedens ESČP iz leta 1986 glede ločitve, kjer navaja, da celo ločitev ni pravica (obstaja pravica za svobodno sklepanje zakonske zveze). Če ločitev ni pravica, kaj šele, da bi obstajala pravica do splava.
Da je stran, ki zagovarja splav, popolnoma predrugačila družbeni diskurz, pa je poudarila profesorica mednarodnega prava ga. Oso Ruiz. »V prav nobeni konvenciji o človekovih pravicah ne obstaja nič, kar bi nakazovalo, da obstaja pravica do splava. Nasprotno, bolj ali manj vse imajo na nek način zapisano, da je potrebno spoštovati osebno dostojanstvo.« Oso Ruiz je v nadaljevanju podčrtala pozitivno odločbo ESČP, ko je obravnavalo primere iz Moldavije in Rusije, ko so mlade ženske eksplicitno zavračale splav, pa so le tega vseeno izvedli. Sodišče je pritrdilo, da gre za prisilo oz. slabo ravnanje pristojnih ustanov, kar lahko predstavlja priložnost za zagovornike življenja. Mnogi ginekologi širom Evrope namreč kot prvo vprašanje po potrditvi nosečnosti mame sprašujejo, ali bodo otroka sploh obdržale in tako pritiskajo na svobodo njihove odločitev, češ da je potrebno splav opraviti čimprej.
»Te spremembe niso zgolj plod bruseljske birokracije, tako mnenje ima večina ljudi,« pa je zbrane opozoril evropski poslanec iz Portugalske Paulo Rangel (EPP) in nadaljeval, da se kljub temu lahko odpovemo temu, da splav imenujemo za temeljno pravico. Poudaril je, da je omogočanje splava pod določenimi pogoji neka pravna rešitev, ko trčita dve pravici: pravica do življenja in pravica do avtonomije. Kot družba določimo, da je splav do tega in tega tedna mogoč, kasneje pa več ne. »Splav kot temeljna pravica bi ta koncept povsem izničil, saj bi bila popolnoma zanemarjena pravica zarodka do življenja,« je zaključil in poudaril, da je to tudi najboljši pristop, kako bi s stališča pravnega okvirja trenutne ureditve nasprotoval Macronovemu predlogu.
»V prav nobeni konvenciji o človekovih pravicah ne obstaja nič, kar bi nakazovalo, da obstaja pravica do splava. Nasprotno, bolj ali manj vse imajo na nek način zapisano, da je potrebno spoštovati osebno dostojanstvo.«
ga. Oso Ruiz, profesorica mednarodnega prava
Močno teptanje po kakršnikoli opoziciji
»Če splav postane temeljna pravica, potem je kakršnokoli omejevanje kršenje te pravice,« pa je na radikalnost Macronovega predloga pokazal poslanec Nuno Melo (EPP), ki je koordiniral še tretji sklop razpravljavcev. »V trenutku, ko bo to pravica uveljavljena, bodo praktično vse države, ki postavljajo časovno omejitev za opravljanje splava, kršile to „temeljno pravico“«.
»Razprave na področju kulture življenja so v Evropskem parlamentu od Matičevega poročila dalje bistveno bolj zaostrene,« je nadaljevala Miriam Lexmann (EPP), Slovaška. »Tukaj ne gre več za drugačna mnenja, različne perspektive, ampak za načrtno in brezkompromisno uvajanje ideologije, ki zelo spominja na čas komunizma v Vzhodni Evropi.« Poudarila je, da že davno ni več težava zgolj vsebina predlogov progresivne strani parlamenta, ampak to, da skušajo zatreti kakršnokoli nasprotovanje s sklicevanjem na sovražni govor. »Močno sta ogroženi tudi pravici do svobode vesti in svobode govora,« je zaključila.
»Nekatere evropske dežele imajo splav dovoljen do 24. tedna. Moja žena je trenutno v tem tednu nosečnosti – ko sem se poslavljal od žene, da bi prišel na to konferenco, sem čutil, da je dete brcnilo,« pa je na tragičnost splava pokazal vojvoda Imre von Habsburg-Lothringen, ki je v svojem govoru iskal razloge za civilizacijsko nazadovanje Evropske skupnosti. Poudaril je, da je spoštovanje osebnega dostojanstva zapisano v Listini o temeljnih pravicah EU, a opozoril, da je to zaradi sekularizacije premalo za zaščito življenja od spočetja. »Če nimamo sidra v ultimativni avtoriteti, v Bogu, in je to zapisano tudi v ustavi, je vse sprejemljivo, saj postane dodeljevanja človekovega dostojanstva povsem arbitrarna odločitev družbe,« je zaključil vojvoda.
Teolog in etik Christian Frei je poudaril absurdnost predloga, saj pravice dojemamo kot nekaj pozitivnega, splav pa ima samo negativne posledice – smrt otroka in trpljenje matere, nato pa dejal: »Človekove pravice so egalitarne, ali pa jih sploh ni,« in nakazal na nesmiselnost stalnega dodeljevanja pravic, saj tako pravice izgubijo svojo univerzalno naravo.
»Ko je g. Macron predstavil predlog v Evropskem parlamentu, je dobil bučen aplavz večine poslancev,« pa je povedala španska evroposlanka Isabel Benjumea (EPP). »Moramo se zavedati, da smo manjšina.« »Potrebno je ponovno osvojiti jezik,« je opomnila in poudarila, da imajo nasprotniki zelo jasno strategijo spreminjanja besed, da postanejo njihove ideje sprejemljivejše za družbo. »Vedno pa se moramo zavedati, da naš končni cilj ni, da preprečimo splav kot pravico v EU, ampak da splava v EU sploh ne bi bilo,« je dejala, za popotnico pa udeleženim predstavnikom organizacij zaupala, da se za to, kar se bo zgodilo v Bruslju, ni bati, če bodo organizacije svoje delo dobro opravljale na nivoju nacionalnih držav.
»Gre za totalitarno željo, da se podredi tudi Evropejce, ki se s tem ne strinjajo«
Zaključni del konference je postregel z nekaterimi govori povabljenih osebnosti, med drugim so zbrane nagovorili predstavniki organizatorjev, bivši italijanski minister za evropske zadeve Rocco Buttiglione, Balázs Orbán, politični direktor madžarskega predsednika vlade in Elisabetta Gardini, poslanka italijanskega parlamenta.
Od končnih nagovorov pa so najbolj odmevale besede Alfonsa Bullón de Mendoza, predsednika Fundacije CEU Univerze svetega Petra iz Madrida: »Obstaja pa še sekundarni namen uvajanja t .i. pravice do splava, in to je, da vprašanje splava postane dogma, nekaj, o čemer se ne sme razpravljati in kjer je vsak disident takoj izločen iz družbene razprave.« Nato pa je nadaljeval, da gre »za očitno vsiljevanje idej, ki ne dopuščajo dvoma. Gre za totalitarno željo, da se podredi tudi Evropejce, ki se s tem ne strinjajo, pa čeprav njihovim idejam nasprotujejo celotne države.«
Totalitarni značaj ideologije, ki nasprotuje življenju, pa ne sme biti izgovor za naš molk in neaktivnost na področju širjenja kulture življenja, še več, to je še dodatni razlog, da še bolj na glas zagovarjamo stališča, tudi v Sloveniji. To, da se je več kot 150 udeležencev, predstavnikov organizacij širom Evrope, udeležilo bruseljske konference, nas lahko navdaja s pogumom in optimizmom, da v tem boju za zaščito najranljivejših nismo sami.
Nejc Povirk
