Sem ena tistih, ki ji na duši leži greh. Ta greh me pogosto vznemirja in me preganja – meni se zdi kot nekakšna kazen Božja. Moj greh je eden največjih – greh proti življenju.
Štiri leta bi moral imeti moj prvi otrok, ki pa ga zaradi najine (partnerjeve in moje) odločitve ni med nami. Rada bi, da bi za mojo zgodbo izvedelo čim več deklet, saj bi morda pomagala pri morebitni usodni odločitvi. Želim si, da bi bila v prid življenju.
Pri petindvajsetih letih sem spoznala moškega, v katerega sem se brezglavo zaljubila. Jemala sem kontracepcijske tablete, fant je bil prepričan, da sva zaščitena pred nosečnostjo. Pa sem jaz vmes nekajkrat pozabila vzeti tabletko, ni bilo prvič, pa do tedaj nikoli ni bilo nič in sem si mislila, da tudi tokrat ne bo. Toda čez nekaj časa je test nosečnosti pokazal, da sem noseča. S fantom sva tedaj hodila slaba dva meseca in moje misli ob ugotovitvi, da sem noseča, so šle predvsem v smer, da ni pošteno, da bi ga obremenjevala z otrokom, ker je bil prepričan, da sva zaščitena. Najprej sem mislila, da bi kar sama šla opravit splav, da ne bi njemu niti povedala. Po nekaj urah sta se moj um in srce pričela navezovati na misel, da v mojem telesu raste pikica, ki je plod najine ljubezni. Takoj sem vzljubila tega najinega otročička, čeprav je bil velik komaj milimeter. Tisto popoldne, ko sem naredila test, sem za nosečnost povedala tudi partnerju. Dejala sem, da sem pripravljena narediti splav. On je bil pretresen in rekel je, da bi mi zameril, če mu ne bi povedala. A vendar je obveljal sklep, da se odpraviva v porodnišnico naredit splav, predvsem zaradi najinih gmotnih razmer, čeprav vem, da bi otroka s pomočjo sorodnikov v vsakem primeru spravili pokonci.
Bil je petek in pred nama je bil vikend, tako sem z najino pikico preživela še dva dni in se nanjo še bolj navezala. Tako močno sem upala, da bi partner izrekel samo eno besedo pa bi otročička obdržala. Še danes se spominjam tistih ur, ki sem jih preživela z mislimi na življenje v meni.
Še nekaj bi želela povedati o tem, kako delajo splave. Prispela sva v porodišnico, opravili so mi vse formalne preiskave in že sem se znašla med osebjem v sobi za operacije. Usedla sem se na stol in preden mi je sestra na glavo hotela dati gazo z etrom sem presunljivo z vso dušo in telesom zakričala: »NE!« in se otepala gaze in sestre. Jasno sem rekla ne, pa čeprav zadnji trenutek. Ne vem, od kod je to prišlo. Sestra v operacijski sobi pa je hladno rekla: »Ste se že odločili!« Zbudila sem se čez nekaj ur v sobi. Nekaj dni ali tednov se nisem niti zavedala, kaj sem storila. Potem pa je otročiček prišel trkat na moje srce. Ni važno, koliko časa je preteklo, še danes me boli, kot bi bilo včeraj. Pridejo dnevi, ko se utapljam v solzah in sprašujem partnerja, zakaj sva to storila. Ko sem se zavedla, kaj sva storila, je potem v meni takoj zrasla velika želja, da bi imela otroka, da bi popravila storjeno, da bi spet čutila tako ljubezen, kot tiste dni z umorjenim detetom. Trudila sva se, da bi spet zanosila, toda zaman. Spraševala sem se, če morda Bog ne zahteva, da s partnerjem greva narazen. Ko sem pretočila že morje solza zaradi neuspeha in postajala že ljubosumna na prijateljice, pa nama je le uspelo in bila sem zelo srečna, ko sem končno zanosila. Nosečnost je bila čudovita, brez vsake nevšečnosti in rodila se nama je prelepa deklica. Ko včasih neutolažljivo joka, ker jo ščiplje po trebuščku, me včasih spet preganja misel – kaj pa, če je to duh prvega deteca, ki se nam maščuje, ker smo ga umorili? Ta greh iz preteklosti se vleče naprej kot jara kača. Nočem, da bi bila moja duša temna in zamorjena, ker to čuti najin otrok, ki pa si tega niti malo ne zasluži. Za najino deklico želim biti najboljša mama.
Pred nekaj dnevi sem v sanjah začutila klic, da moram iti k spovedi. Ko bi le bilo tako enostavno! Vse bi storila, prav vse, samo da se rešim očitkov vesti.
Klavdija
vir: revija Ognjišče, 2009
