15 let je minilo, kar je umrl moj sin Žan. Vsaj telesno. Duhovno vem, da živi. A kljub temu zavedanju, kljub času, ki je minil, zame njegov odhod iz tega sveta ni stvar preteklosti.
Smrt je nekaj naravnega
Vem, ljudje umirajo vsak dan. To je nekaj, kar na podzavestni ravni verjamem, da vsak od nas ve in sprejema. A ko se zgodi smrt bližnjega tebi osebno, je dejstvo minljivosti povsem nekaj drugega. Sploh, ko ti umre otrok. Moj Žan je umrl v 39. tednu nosečnosti. Porod mrtvega otroka. Pretresljivo in grozljivo. Težko opišem z besedami. Mnogi so takrat z menoj in z možem Markom žalovali. Nekateri nekaj tednov, nekateri so z nama čutili nekaj mesecev, nekateri celo nekaj let. A življenje gre naprej, logično. Tudi midva sva kasneje dobila še tri otroke. Vsak od njih je enkratno, neponovljivo darilo. A s tem moja zgodba žalovanja za prvim sinom ni končana.
Minilo je 15 let od njegovega odhoda, od tistega dne, ko sem izvedela, da mu srce ne bije več. Od njegovega pogreba, ki se je zgodil teden dni kasneje. Povsem naravno je, da me nihče več ne vpraša, kako sem s tem. To dojemam kot nekaj normalnega. Večinoma tudi sem v redu. Čeprav moram priznati, da vsak dan mislim nanj. Pa ne načrtno. Misli se prikradejo same. Preprosto je v mojem srcu, tako kot ostali trije otroci. Za vedno bo moj sin. Tega niti smrt ne more spremeniti.
Prelomnice
So pa prelomnice, ko Žanova odsotnost spet privabi solze v oči. Ko moje srce spet zakrvavi. In ko vem, da zame nikakor ni vsega konec. V tem letu sem z dvema prijateljicama sledila odhodu njunih sinov v srednjo šolo. Bivala bosta v dijaškem domu. Za mamo je to velika sprememba, z njo so povezani strahovi, dvomi, vprašanja, saj takšen odhod prinaša ogromno sprememb v celotno družino. Konec avgusta, ko sta onidve pospremili svoja sinova v dijaški dom in sem razmišljala, kako jima je težko ob tem koraku, se mi je utrnila misel, da bi tudi moj Žan, ki je isti letnik rojstva, letos moral iti v srednjo šolo. Verjetno bi bil nastanjen v dijaškem domu. Tudi jaz bi se morala ukvarjati s celo goro čustev, ko bi moj sin prvič malo bolj zares odhajal od doma. A te možnosti nimam. Po vsem času so me spet premagala čustva. Nova prelomnica, ki je ni. Solze so mi same lile, občutila sem neskončno žalost. Domačim sem pojasnila, zakaj jokam in odzvali so se sočutno. Mož je predlagal izlet v naravo, kar mi je zelo koristilo, da sem se lahko sprostila in ponovno začutila veselje in hvaležnost. Za vse, kar imam. Življenje, moža, otroke. Vse štiri.
Tudi jaz bi se morala ukvarjati s celo goro čustev, ko bi moj sin prvič malo bolj zares odhajal od doma. A te možnosti nimam.
Tudi po splavu ni vsega konec
Ko se pogovarjam z mamami, ki imajo izkušnjo splava, vem, da tudi zanje smrt otroka – ali otrok – nikoli ni stvar preteklosti. Tudi ko gre za umetni splav. V tem primeru ponavadi misel na otroka, obžalovanje, tesnoba in žalost še bolj ostajajo prisotni. Tudi po desetletjih. Lahko mine 30 ali 40 let, pa je spomin na splav svež. Srce krvavi. A morajo rano, za razliko od mene, skrivati. Če komu poskušajo govoriti o svojih čustvih, jim hitro zabrusijo, da so se tako ali tako same odločile za ta korak. Da niti niso poznale tega otroka. Da je minilo že toliko časa in »morajo naprej«. A mamino srce ne more naprej. Ne glede na to, da so sprejele odločitev za končanje življenja svojega otroka, praznina za tem otrokom, ki je prav tako enkratno in neponovljivo bitje, ostaja. Nihče je nikoli ne more zapolniti. Niti naslednji otroci. Vsaka mama ve, da je vsak njen otrok neločljiv del njene notranjosti, živ ali mrtev. Vsak je njen. Vsak ima svoj prostor v njenem srcu.
Morda zveni neverjetno, da obstaja žalovanje po umetnem splavu. A to dejstvo ostaja neverjetno le do takrat, dokler ne razumemo, da se velika večina žensk odloči za splav iz stiske, ker ne vidijo drugega izhoda ali pa ker jim družba splav predstavlja kot »nič takega« in v resnici ne razumejo, v kaj se podajajo. Ko pa je postopek opravljen, jih zadane vsa resničnost. Izgubila je otroka. Enkratnega, neponovljivega. V njenem srcu se je že zbudila ljubezen. Močna, večna. Ljubezen, ki se je spremenila v morje bolečine.
A mamino srce ne more naprej. Ne glede na to, da so sprejele odločitev za končanje življenja svojega otroka, praznina za tem otrokom, ki je prav tako enkratno in neponovljivo bitje, ostaja. Nihče je nikoli ne more zapolniti.
Pomoč v času žalovanja
Vsaka mama in oče ima pravico, da za svojim otrokom žaluje. Ko se začetna faza najbolj intenzivnega žalovanja konča, ne pomeni, da se je zgodba zanje končala ali da so takšni, kot so bili pred izgubo. Morda čutijo, da ne smejo pokazati pravih čustev, a v sebi nosijo ljubezen do otrok, ki je nič ne more izničiti.
Zato pustimo staršem, da čutijo, kar čutijo. Naša pomoč v prvih letih se vsekakor pokaže s preprostim stiskom roke, objemom, nežno besedo sočutja. Takrat več ni potrebno. Tiha, nežna bližina in upoštevanje čustev, ki potrebujejo konkreten čas, da se postavijo na svoje mesto.
Kasneje pa je pomembno, da staršem predlagamo, da svojo ljubezen usmerijo tudi navzven. Kot raketa, ki ne sme goreti navznoter, da ne zgori v lastnem ognju, ampak ima gorilnike obrnjene navzven, kar jo požene v vesolje.
Starši, ki smo utrpeli najhujšo izgubo, lahko veliko darujemo svetu. Imamo močno izkušnjo, ki nas je poglobila, izoblikovala v bolj čuteče ljudi, ki lahko sedaj čutijo z drugimi. Svojo ljubezen do otrok lahko spremenimo v sredstvo ljubezni do bližnjega. Naši otroci bodo ponosni na nas.
Katarina Nzobandora