V prejšnjem članku smo govorili o pogledu na smrt nerojenih otrok. Kakšna pa je situacija, ko se otrok rodi in potem postane nezaželen?
Tudi v našem okolju nas vsako leto pretresejo novice o detomorih, ko najdejo mrtve novorojenčke na kakšnem smetišču. Ob tovrstnih tragedijah so mediji nekaj dni polni izpostavljenih naslovov (V sortirnici odpadkov na deponiji Špaja dolina na območju Grosupljega pri ločevanju odpadkov našli truplo novorojenčka moškega spola – november 2022; Mariborski kriminalisti so ugotovili, da je najdeni mrtvi novorojenček v ptujskem jezeru pri jezu v Markovcih žrtev detomora – oktober 2014; Šokantna vest od včeraj pretresa javnost, ko so na deponiji blizu kraja Lukavac v Bosni in Hercegovini našli nekaj dni starega novorojenčka – oktober 2022; Novo Gorico je včeraj popoldne pretresla novica o tem, da so v središču mesta našli truplo novorojenčka. Ostanki nesrečnega otroka so bili v zabojniku za smeti, oviti v plastično vrečko – maj 2011; Na smetišču v Neumu, mestecu na jugu Bosne in Hercegovine, so našli truplo novorojenčka, starega le dan ali dva – maj 2007). V vseh primerih odkritju mrtvega otroka sledi preiskava, ko morajo nedvoumno ugotoviti, ali se je otrok rodil živ ali je bil mrtvorojen. Če se je rodil živ, morajo kriminalisti preiskati, kdo mu je vzel življenje. Če se izkaže, da je šlo za detomor, materi grozi do tri leta zapora. V primeru uboja ali umora pa sta zagroženi kazni bistveno višji: do 15 let v primeru uboja in do 30 let za kaznivo dejanje umora.
Občutki zgroženosti, šoka, sočutja, obtoževanj, žalosti, grenkobe se po nekaj dneh poležejo in na te novice večinoma hitro pozabimo. Zakaj umor novorojenčka obravnavamo tako zelo drugače od feticida? Če se feticid opravi v 38. tednu nosečnosti, detomor pa tik po porodu, je med tema otrokoma minimalna starostna razlika, ki ne predstavlja nobene fiziološke razvojne stopnje, naš pogled na situacijo pa je povsem različen.
Zakonodaje na področju splava so različne. V nekaterih državah, kot na primer v Franciji in Veliki Britaniji, pa tudi v Sloveniji, se splave opravlja do 40. tedna oz. do rojstva, če gre za primer resne (a ne nujno smrtonosne) anomalije. Postopke je za članek v Delu (Delo, 13. 5. 2022) pojasnil slovenski zdravnik Gorazd Kavšek in sicer da se »do 22. tedna proces rojstva ploda iz maternice imenuje splav (abortus), po 22. tednu pa porod. V obeh primerih pa se zaradi zdravniške intervencije (medicinskega postopka, kakršenkoli je že) rodi mrtev plod. Do 22. tedna nosečnosti v veliki večini primerov z zdravili sprožimo prekinitve nosečnosti, popadke in iztis ploda (porod) iz maternice, ki med postopkom tudi umre. Od 22. tedna nosečnosti najprej pa z injekcijo (največkrat kalijevega klorida) ustavimo plodovo srce in nato z zdravili sprožimo popadke ter iztis ploda (porod) iz maternice. V obeh primerih gre za porod (ki se nekoliko razlikuje glede na višino nosečnosti in velikost ploda). Tudi pri takem porodu nudimo vse načine rojevanja, vključno z lajšanjem obporodne bolečine (epiduralna analgezija, remifentanil, dušikov oksidul …).« Poudariti je potrebno, da je 22. teden nosečnosti tista meja, ko otrok po rojstvu ob ustrezni oskrbi že preživi.
Spomladi 2022 smo brali članke o Hrvatici Mireli Čavajde, ki je prišla v Slovenijo opravit kasni splav oziroma feticid v 24. tednu nosečnosti, ker so ji postopek na Hrvaškem zavrnili. Gre za feticid, ki se v Sloveniji opravlja do rojstva.
Odločitve, ki temeljijo na domnevi bodočega slabega duševnega ali fizičnega razvoja ali slabe socialne prilagodljivosti, pomenijo žrtvovanje človeka ali vrednot.
Etični izzivi v ginekologiji, perinatologiji in reproduktivni medicini: UKC Ljubljana, Ginekološka klinika, Ljubljana, 2020
»Na Ginekološki kliniki v Ljubljani že vrsto let deluje Konzilij za obravnavo razvojnih nepravilnosti pri plodu (pred tem se je imenoval Konzilij za umetno prekinitev nosečnosti in Etična komisija), ki poskuša lajšati delo zdravnikom. Etično predznanje ter upoštevanje priporočil in smernic skupaj z lastnimi prepričanji omogoča delo konzilija, ki se občasno srečuje s težko rešljivimi vprašanji. Ob nepravilnostih, ki so nezdružljive z življenjem (npr.: anencefalija, agenezija ledvic, trisomija 13, trisomija 18), so si mnenja članov etične komisije edina in večinoma enaka željam nosečnice. Kadar s preiskavami odkrijemo T21, konzilij prepušča odločitev o nadaljevanju nosečnosti ali njeni prekinitvi nosečnici oz. paru. Odločitve so težje, kadar s preiskavami odkrijemo plod s kromosomsko nepravilnostjo, ki po sprejetih merilih ne pomeni, da bo oseba težko prizadeta, vendar nosečnica oz. par želi prekinitev nosečnosti (npr. 45,X0 – Turnerjev sindrom, 47,XXY – Klinefelterjev sindrom). Še težje so odločitve, kadar odkrijemo nepravilnost, ki ne pomeni težje prizadetosti, nosečnica ali par pa želita prekinitev nosečnosti, ker imata predstavo o popolnem otroku, ki je tako prizadet otrok ne bi uresničil. Pri morebitnem izpolnjevanju takih zahtev bi zdravniki tvegali izgubo svojega poslanstva: zdravljenje, pomoč, svetovanje in bi pristajali na vodilo modernega sveta: samo najboljše je dovolj dobro. Odločitve, ki temeljijo na domnevi bodočega slabega duševnega ali fizičnega razvoja ali slabe socialne prilagodljivosti, pomenijo žrtvovanje človeka ali vrednot.« (Etični izzivi v ginekologiji, perinatologiji in reproduktivni medicini: UKC Ljubljana, Ginekološka klinika, Ljubljana, 2020)
Leta 2012 je bilo v Veliki Britaniji od 185 122 splavov 2860 opravljenih po 20. tednu nosečnosti, 160 po 24. tednu in 28 po 32. tednu. »Statistika za Slovenijo (za leto 2012) pa je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje takšna: od 4.106 dovoljenih splavov, jih je bilo 98 opravljenih med 17. in 28. tednom.« (https://www.zavod-zivim.si/brez-milosti-za-dojencke-ki-prezivijo-splav/)
Poglejmo številke kasnih splavov oziroma feticidov v Sloveniji od 2015 do 2021 leta v spodnji tabeli.
Število mrtvorojenih in umrlih dojenčkov ter stopnja mrtvorojenosti, zgodnje neonatalne umrljivosti, perinatalne umrljivosti in umrljivosti dojenčkov, Slovenija 1998-2017
| LETO | Število mrtvorojenih |
| 1998 – 2007 | 935 |
| 2008 – 2017 | 1027 |
| Skupaj | 1962 |
Potrebno je upoštevati, da pomemben delež med mrtvorojenimi dojenčki predstavljajo kasni splavi oziroma feticidi, kar ni isto kot zgodnja neonatalna umrljivost, ki je v Sloveniji zelo nizka in je v zadnjih letih še upadala, npr. leta 2007 je znašala 1,4 na 1000 živorojenih otrok.
V naši družbi strogo ločimo zgoraj opisane situacije, kot da nimajo nič skupnega. V primeru tragedij, ko gre za detomore, sočustvujemo, v primerih, ko gre za postopke feticida, ki jih opravijo zdravniki v bolnišnicah, pa ne izkazujemo nobenega usmiljenja in govorimo o pravici ženske, da sama odloča o rojstvu svojega otroka, smrt nezaželenega otroka ni v prvem planu naše pozornosti. Pa vendar je v obeh primerih prekinjeno življenje in posledica je mrtev otrok. Tako v primeru detomora po porodu kot pri feticidu je ključna odločitev matere, da otroka ne želi. V obeh primerih govorimo o porodu. Obstaja pa bistvena razlika v pravnem razumevanju in posledicah; v prvem primeru se mater kazensko preganja, v drugem pa ji postopek plača zdravstvena zavarovalnica in smrtonosni odmerek kalijevega klorida v otrokovo srce vbrizga zdravnik. Če je splav dovoljen do rojstva, zakaj je potem prepovedano ubijati dojenčke? Zakaj v primeru, ko se odkrije okvara pri otroku po rojstvu, le tega ne smemo ubiti? Poznamo primere držav, kjer je to celo dovoljeno. Evtanazija na Nizozemskem se izvaja za otroke do prvega leta starosti. Evtanazija za otroke, starejše od 12 let, se izvaja z obveznim soglasjem otroka in njegovih staršev. Leta 2020 je Nizozemska vlada odobrila načrte evtanazije za neozdravljivo bolne otroke, stare od enega do 12 let. Belgija pa je edina država, ki dovoljuje evtanazijo za otroke vseh starosti.
Se nadaljuje
Klavdija Macedoni
https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/mrtvorojeni-otroci/
https://www.zdravniskazbornica.si/docs/default-source/zbornicni-akti/kodeks-2016.pdf?sfvrsn=2
https://www.kclj.si/dokumenti/ETICNI_IZZIVI_V_GINEKOLOGIJI_brosura_210x260_net.pdf
