V prejšnjih dveh člankih smo se posvetili odnosu do nerojenih otrok, zakonodaji na tem področju in statistiki. Sledi še nekaj zaključnih misli.
Absurdno je, da so otrokove pravice odvisne izključno od tega, ali si ga mati želi in da na podlagi tega razlikujemo otroke med seboj in enim nudimo zakonsko zaščito, drugi pa so odvrženi kot biološki odpadek na bolnišničnem smetišču. Zdravniki opravijo vedno več operacij in zdravljenj na še nerojenih otrocih, ko so le ti še v maternici. Na videz gre za absurdno situacijo, saj tak otrok nima statusa samostojnega pravnega subjekta, po drugi strani pa ima status pacienta. Plod je lahko bolnik, nima pa osnovnih človekovih pravic. Zaradi splavov smo odgovorni za neprimerljivo več smrti kot so jih zagrešili nacisti med drugo svetovno vojno. In kot se je izrazil papež Frančišek leta 2018, je splavljanje bolnih in nepopolnih otrok enako kot nacistična evgenika, le z belimi rokavicami. Občutek samoprevare je neverjeten, slepimo se, da ne delamo nič narobe, da je materina želja oziroma »neželja« opravičilo za vse in podležemo iluziji, da ne gre za smrt otroka.
Tudi vloga zdravnikov v teh postopkih ni zanemarljiva. V Kodeksu zdravniške etike Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije je dvakrat navedeno, da zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje (v uvodu in 22. členu). Pretresljivo je gledati pričevanja zdravnikov, ki so opravili na 1000 splavov, potem pa so na neki točki sprevideli, koliko otrok je umrlo pod njihovimi rokami. Največkrat navajajo, da je neka osebna izkušnja botrovala, da so na postopek splava pogledali z drugimi očmi, ko so se na primer s partnerjem trudili za lastnega otroka in se soočali z neplodnostjo, vsakodnevno pa so splavili po nekaj 10 otrok. Ali pa ko so dejansko pogledali »biološke ostanke« splava in uzrli roko, nogo ali celo celotno telo in se niso mogli več slepiti, da gre zgolj za skupek celic.
Zdravnik mora po končanem delavniku, ko se vrne domov k svoji družini, živeti z dejstvom, da je tisti dan otroku vbrizgal smrtonosno dozo kalijevega klorida, zaradi katere je ta otrok umrl. Po celem svetu narašča število zdravnikov, ki uveljavljajo pravico do ugovora vesti, da jim ni potrebno sodelovati v postopkih splavov.
Občutek samoprevare je neverjeten, slepimo se, da ne delamo nič narobe, da je materina želja oziroma »neželja« opravičilo za vse in podležemo iluziji, da ne gre za smrt otroka.
Ob pisanju tega članka sem ozavestila še nekaj, na kar do sedaj nisem bila pozorna. V Sloveniji smo pravico do pokopa nerojenega otroka dobili šele junija 2016, ko je bil sprejet Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (ZPPDej), ki v 20. členu opredeli pravico do pokopa ali upepelitve mrtvega ploda ne glede na njegovo gestacijsko starost. Najbolj temeljna človekova pravica, to je pravica do pokopa bližnjih, je bila pri nas zakonsko omogočena šele pred 7 leti. In žalostno je, da je takrat kar 17 poslancev glasovalo proti. Zato ne preseneča, da se s tako lahkoto slepimo, ko umirajo otroci, ki jim ne privoščimo življenja, glede na dejstvo, da jim še do pred 7 leti nismo priznavali niti pravice do pokopa. In to verjetno iz istega vzroka nedoslednosti, kot jih navajam zgoraj. Saj ko nekoga pokopljemo, mu s tem priznamo, da je živel. Zaenkrat enake pravice do pokopa niso deležni vsi otroci, izvzeti so otroci, za katere starši ne izrazijo posebne želje po pokopu.
Pa vendar vsi otroci, ne glede na to, kdaj in kako se je njihovo življenje končalo, vedno ostajajo z nami, kljub vsem posegom se jih ne da izbrisati, saj v materi vsak otrok pusti fizično sled-mikrohimerizem, ko prihaja do prenašanja celic med otrokom in materjo in posledično do večletnega obstoja otrokovih celic v materi in obratno – materinih celic v otroku. In tako ostane otrok povezan s svojo materjo, ne glede na to, ali je bil ne/zaželen. Ta nevidna vez ostaja ne samo v naših srcih, ampak tudi v telesu matere, če to želimo ali ne.
Ko se postavimo v vlogo odločevalca o življenju in smrti, bomo gotovo zgrešili. Vernim je situacija olajšana, ker to prepuščamo Bogu, ki edini odloča o tem, kdo se bo rodil in kdo umrl. Vseeno nam ostaja bolečina, ko se soočamo s smrtjo, so nam pa prihranjeni občutki krivde in samoobtoževanja, ker smo naredili vse, kar je v naši moči za vsakega otroka. Odpiranje drugačnega pogleda, ko na situacijo pogledamo z drugega zornega kota, pa morda reši nedolžno življenje.
Klavdija Macedoni
Povezavi na prejšnja sva članka:
(Ne)doslednost pri obravnavi smrti otrok,1.del
(Ne)doslednost pri obravnavi smrti otrok, 2. del
Viri: Izjava papeža Frančiška; 16.6.2018: Abortion of disabled is like ‘what the Nazis did’. The pope has said that abortion of children who are sick or disabled is like Nazi eugentics “but with white gloves.”
https://www.bbc.com/news/world-europe-54538288
Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (ZPPDej), 20. člen; (mrtvi plod), (1) Pokop ali upepelitev mrtvega ploda se ne glede na njegovo gestacijsko starost lahko opravi na podlagi izrecne želje staršev. Pokop ali upepelitev se opravi na podlagi zdravniškega poročila porodničarja-ginekologa o vzroku smrti in ob smiselni uporabi določb tega zakona.
- KODEKS ZDRAVNIŠKE ETIKE; Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije: »Spoštoval bom človeško življenje od spočetja dalje in celo pod grožnjo ne bom svojega zdravniškega znanja uporabil v nasprotju z zakoni človečnosti.«
22. člen Zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje in s svetovanjem tak odnos prenaša na širšo skupnost: Argumenti za prekinitev nosečnosti pravijo, da je naša dolžnost, da preprečujemo trpljenje matere, družine, ploda in skupnosti, da preprečujemo dedne bolezni in njihov vpliv na naslednje generacije in da ima težko prizadeti plod pravico, da se ne rodi, če je izhod verjetna smrt ali veliko trpljenje (1). Skrajneži celo menijo, da je poleg feticida prizadetega ploda mogoč tudi infanticid, saj kar velja za plod, naj bi veljalo tudi za otroka. Za večino zdravnikov predstavlja porod jasno ločnico med plodom in otrokom
