V soboto, 25.1.2025 je bila na ExodusTV predvajana oddaja o umetni oploditvi, na kateri so poleg naše sodelavke in ustanoviteljice Zavoda ŽIV!M, Katarine Nzobandora, sodelovali tudi Simona Hari, ustanoviteljica zavoda Neplodnost in najina rodovitnost, ginekologinja Milena Igličar, zdravnik družinske medicine doc. dr. Janez Rifel, ter duhovnik in moralni teolog asist. dr. Gabriel Kavčič.
V oddaji je voditeljica Vida Petrovčič izpostavila različne dileme, povezane z umetno oploditvijo: upravičenost postopkov zaradi želje po otroku, izkušnje neplodnosti pri zakonskih parih, možne vrste pomoči v primeru neplodnosti, moralne dileme glede umetne oploditve, dileme glede zarodkov, ki ostanejo zamrznjeni po končanem postopku, itd.
Dr. Kavčič je najprej postavil temeljno vprašanje, iz katerega sledi vse nadaljnje razmišljanje: ali je nerojeni otrok potencialni človek ali človek s potencialom? Če je človek s potencialom, potem nikakor ni vseeno, kako ravnamo z njim. Povedal je, da gre pri umetni oploditvi vedno za delno zametovanje človeških bitij ter instrumentalizacijo količine človeških življenj zavoljo želenega rezultata in da ima zaradi tega Katoliška cerkev precejšnje zadržke do te prakse.
Nato je Simona Hari nadaljevala s predstavitvijo svoje osebne izkušnje, ko sta z možem po njegovi bolezni začela raziskovati možnosti umetne oploditve. Ko sta ugotovila, da gre pri tem za zavržena življenja in vnašanje umetnih hormonov v telo, se za to nista odločila. Razmišljala sta še o inseminaciji, a tudi to ni bilo zanju. S tem sta se pomirila šele, ko jima je to potrdil najprej don Damir Stojič v Zagrebu in kasneje še pater Marko Glogovič. Zanju je bilo ključno vprašanje, kdaj se začne življenje, in pri umetni oploditvi se to premalo upošteva. Povedala je še, da ima vse do danes hvaležnost in mir v srcu zaradi svoje odločitve.
Katarina Nzobandora je kot predstavnica Zavoda Živim najprej predstavila delovanje Zavoda in nato izrazila hvaležnost, da je dr. Kavčič omenil povezavo med splavom in umetno oploditvijo, ki jo vidi tudi sama. Izpostavila je, da je splav zlo in prav tako umetna oploditev, ker gre za popredmetenje človeka, postavljanje enega človeka nad drugim in odločanje o življenju drugih. Kot primer tega, da to vprašanje presega versko prepričanje, ampak predstavlja nek naravni moralni zakon, je predstavila družino, kjer par ni mogel imeti otrok in sta zakonca to sprejela. In kako se jima je potem rodila hčerka, ki kasneje tudi ni mogla imeti otrok, pa sta se tudi njej potem rodila dva otroka. Kot predstavnica Zavoda je povedala še, da se zavzemajo za spoštovanje vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Da se človeka ne sme popredmetiti in uporabljati še za raznorazne namene (kozmetiko, medicino, prehrano).
Dr. Rifel je v začetku povedal, da je bil 10 let docent na katedri za družinsko medicino na ljubljanski medicinski fakulteti in da je razmišljal o specializaciji iz ginekologije, a so ga od tega odvrnila prav etična vprašanja v zvezi s splavom in umetno oploditvijo. Umetne oploditve ne vidi kot nekaj dobrega in je proti. Navedel je podatek, da mora umreti šest otrok, da se eden rodi. Tega, da človek postane nek biološki material, s katerim se manipulira, ne vidi kot nekaj dobrega. To, da je moški obravnavan zgolj kot donator semena in ne del celotnega procesa, je po svoje poniževalno, ženske pa so mu povedale, da se počutijo hladno, kot kos mesa. Moškim, ki s tem soglašajo, ne daje prav.
Ali je nerojeni otrok potencialni človek ali človek s potencialom? Če je človek s potencialom, potem nikakor ni vseeno, kako ravnamo z njim.
Dr. Gabriel Kavčič
Voditeljica je nato postavila vprašanje ginekologinji dr. Igličar, ali izvajalci umetne oploditve ne ravnajo s premalo premisleka in občutka? Dr. Igličar je rekla, da v zadnjih letih opaža večjo empatijo in upoštevanje mnenj s strani zdravnikov. Ko njeni klienti jasno izrazijo želje, pravi da so kasneje drugače obravnavani na centrih za neplodnost. Ga. Petrovčič je zanimalo ali dobijo ljudje dovolj podatkov pri zdravnikih ali ni v ozadju nekakšen stroj propagande ? Dr. Igličar je odgovorila, da so pari bolj ozaveščeni kot včasih, a še vedno ne poznajo vseh relevantnih informacij. Na vprašanje s kakšnimi problemi pridejo pari k njej, je dr. Igličar povedala, da je prvi problem težava z zanositvijo. Omenila je, da je sama mati petih otrok in da se je za specializacijo iz ginekologije odločila pred več kot dvajsetimi leti, potem ko je uveljavila ugovor vesti za opravljanje splava in vstavljanje materničnih vložkov, a se je njen odnos do ginekologije vseskozi spreminjal. Ko ji je v preteklosti par včasih povedal, da ima težave z zanositvijo, a ne želi umetne oploditve, mu ni mogla več veliko pomagati. A zdaj po izobraževanju o NaPro metodi lahko v določenih primerih tudi učinkoviteje pomaga. Razloži, da po pregledu določenih ključnih elementov za zanositev, kot so semenska tekočina in prehodnost jajcevodov ugotovi, ali lahko pomaga ali ne.
Pari so bolj ozaveščeni kot včasih, a še vedno ne poznajo vseh relevantnih informacij.
Milena Igličar, ginekologinja
Dr. Rifel na vprašanje o alternativnih možnostih odgovori, da se že 10 let ukvarja s t.i. NaPro tehnologijo, to je naravno zdravljenje neplodnosti, kjer s pomočjo zdravil par sam zanosi. Ta tehnologija se je razvila v 70. letih 20. st. v ZDA na podlagi karakteristik neplodnosti pri parih. V Sloveniji je ta metoda prisotna 10 let. Prednost te metode je v njeni naravnosti in neposeganju v žensko telo in manipuliranju s spolnimi celicami. V tujini je NaPro tehnologija približno trikrat cenejša v primerjavi z in vitro fertilizacijo, medtem ko pri nas temu ni tako. Uspešnost te tehnologije je odvisna od vsakega para posebej in tudi njihove starosti.
Ga. Hari je povedala, da sta s partnerjem vedela za to in ostale možnosti, sicer ne s strani zdravnikov, a pri njima niso prišle v poštev.
V tujini je NaPro tehnologija približno trikrat cenejša v primerjavi z in vitro fertilizacijo, medtem ko pri nas temu ni tako. Uspešnost te tehnologije je odvisna od vsakega para posebej in tudi njihove starosti.
Doc. dr. Janez Rifel, dr. med.
Dr. Kavčiču je na vprašanje, kako cerkev gleda na nove tehnologije oploditve odgovoril, da cerkev pozdravlja skoraj vse metode, kjer ni etičnih zadržkov in ovrednoti te tehnologije kot zelo dobre in tudi v večini zelo enostavne načine, ki kažejo na napredek znanosti v pravo smer.
Na vprašanje o informiranosti žensk o posledicah splava je Katarina Nzobandora kot predstavnica Zavoda Živim odgovorila, da je informiranost precej nizka kljub dostopnosti vseh informacij na spletu, za razliko od časa 100 let nazaj, ko ženske niso imele vira informacij. Dodala je še, da mladi danes velikokrat ne vedo, da je znanstveno dokazano, da se življenje začne s spočetjem. Predstavila je primer mamice, ki ji je povedala, da ji nihče ni povedal o čustvenih posledicah splava. In primer mamice, ko sta imela s partnerjem uspešno umetno oploditev otroka in obenem še 10 »zamrznjenčkov«. Po preteku približno 10 let so ju klicali, da bodo »zamrznjenčke« odstranili, a ker sta se s partnerjem vmes razšla, zaradi neprivolitve partnerja ni bila možna vstavitev zamrznjenih zarodkov. Po njenih besedah je to področje širše kot si predstavljamo in da je veliko takih primerov, kjer pari niso seznanjeni z možnimi posledicami svojih odločitev. Ginekologi včasih rečejo, da nočejo dodatno obremenjevati žensk, a potem ženske doletijo problemi, o katerih ni prej nihče hotel govoriti. Gre za težke čustvene, duhovne in telesne posledice.
Ga. Petrovčič se je vprašala, kaj se dogaja v ozadju, so tu prisotni komercialni in poslovni interesi ali interesi zdravnikov v smislu raziskav, štipendij, doktoratov ? Zakaj je informiranost tako nizka ? Ga. Katarina je pritrdila navedenim razlogom. Iz njenega krščanskega vidika pa gre pri vseh teh dejavnostih za duhovni boj. Kar opaža tudi pri splavu, ko oseba v trenutku stiske najbolj potrebuje oporo. V zavodu Živim nudijo čisto konkretno, materialno in finančno pomoč mamicam, ki to potrebujejo. Nudijo tudi čustveno podporo, pogovor in terapijo. V zadnjem času pa imajo tudi več svetih maš za osebe v stiski. Še enkrat poudari vlogo duhovnega boja pri primerih zdravnikov.
Go. Igličar je voditeljica vprašala ali je kdaj začutila motivacijo s strani zdravnikov, da bi se ravnali po nekih trendih, ki niso preverljivi ? Navede primer Sophie Loren, ki je zanosila z umetno oploditvijo in kako ponosni so bili takratni ginekologi. Ga. Igličar tega ni želela komentirati, ker je premalo v stiku z drugimi zdravniki, potrdila pa je, da je centrom za umetno oploditev v interesu prikazati čim boljši uspeh. V zvezi z ugovorom vesti, ki ga je sama uveljavila, je povedala, da je včasih čutila drugačno obravnavo, a večjih težav ni imela. Poudarila je še razliko med delom v ambulanti in bolnici, kar se tiče opravljanja splavov in drugih ginekoloških postopkov.
G. Kavčič je na vprašanje ali ni bolje, da se par posluži umetne oploditve, če ne more imeti otrok kot da ostane brez njih odgovoril, da gre pri tem za t.i. konsekvencializem, kjer se za dosego nekega cilja v prihodnosti upravičuje vsa mogoča sredstva in se plača tudi ceno človeškega življenja za to. Temu katoliški nauk nasprotuje, dodal pa je, da razume ljudi, ki ravnajo na tak način.
Ga. Hari je v nadaljevanju delila svoj pogled na umetno oploditev in nadomestno materinstvo in povedala, da gre pri tem za vprašanje identitete, ko se otrok sprašuje, kdo je oče in kdo mama. Navede tudi podatek, da gre pri umetnih oploditvah za zelo veliko število zavrženih zarodkov. Omeni še pobudo sv. papeža Janeza Pavla II., da se prekine s tovrstno proizvodnjo otrok.
Pri umetni oploditvi in nadomestnem materinstvu gre za vprašanje identitete, ko se otrok sprašuje, kdo je oče in kdo mama.
Simona Hari, Zavod Neplodnost in najina rodovitnost
Ga. Nzobandora je nato povedala, kje vse končajo ti zavrženi zarodki, in sicer velikokrat tudi v straniščni školjki, pa tudi v medicini, prehrani, kozmetiki ter kot predmeti znanstvenih raziskav. Dodala je, še kako se v Sloveniji nerojene otroke zakonsko obravnava po eni strani s pravicami do dedovanja in pokopa po drugi strani pa se jim ne priznava osnovnega človeškega dostojanstva. V zvezi z nadomestnim materinstvom je povedala, da gre za zlorabo otroka in mame. Določeni otroci, ki so bili rojeni z umetno oploditvijo, že poročajo o svojih težkih izkušnjah in travmah, ker so bili obravnavani kot predmet.
Ga. Igličar je v zvezi z uporabo zarodkov v raznorazne namene povedala, da se s tem absolutno ne strinja in da je to zloraba. Meni, da se veliko staršev tega ne zaveda. Ko jo kakšen par vpraša, kako bi se sama odločila, reče, da se ne bi odločila za umetno oploditev. Nato predstavi NaPro metodo kot opazovanje ciklusov in urejanja spočetij. Ženske lahko na podlagi opazovanja določijo, kateri dnevi so plodni in primerni za zanositev. Metodo za razliko od splošne javnosti ocenjuje kot zanesljivo, če se uporablja pravilno. Poudarila je celostno obravnavo para, pomembnost zdravega življenjskega sloga, multifaktorski način zdravljenja. Pomembno se ji zdi, da se paru na ta način pomaga in se lahko lažje odločijo za nadaljnje postopanje. O uspešnosti NaPro metode je povedala, da je zelo odvisna od posameznega para. Ker metoda še ni priznana v javnosti in tudi ne krita s strani zdravstvene zavarovalnice, sta trenutno z dr. Riflom edina NaPro zdravnika pri nas.
Ustanovitejica Zavoda Živim, Katarina Nzobandora, je ob zaključku pogovora predlagala parom, ki ne morejo zanositi, da najprej sprejmejo življenje takšno kot je, raziščejo NaPro tehnologijo, Fertility care, simptotermalno metodo, Bilingsovo metodo, da pridejo po naravni poti do tega, kar si želijo in ne za ceno življenja drugega človeka. Poudari pomen podpore in pomoči, tudi psihoterapevtske, vsem parom v taki situaciji. Kot primer navede zakonca Hari, ko je iz njune preizkušnje nastal biser, ko preko zavoda Neplodnost pomagata drugim. Dodala je, da ima vsak od nas poslanstvo, ki ga moramo prepoznati in sprejeti, tudi, ko ni tisto, kar bi si želeli in s pomočjo drug drugemu lahko nastane nekaj zelo lepega in novega.
Vsak od nas ima poslanstvo, ki ga moramo prepoznati in sprejeti, tudi, ko ni tisto, kar bi si želeli in s pomočjo drug drugemu lahko nastane nekaj zelo lepega in novega.
Katarina Nzobandora, Zavod ŽIV!M
Simona Hari je na koncu predstavila poslanstvo Zavoda Neplodnost, ki je v osveščanju o neplodnosti, o etično spornih metodah zdravljenja neplodnosti, o etični in moralni nesprejemljivosti vseh možnih tehničnih metod. Otrok je dar. Zatrdila je, da vse otroke, ki so se rodili s pomočjo umetne oploditve pove, da jih Cerkev sprejema. Dodala je še, da se pare prehitro napotuje k umetni oploditvi, ne da bi predelali svoje doživljanje neplodnosti in poudarila pomembnost odnosa med možem in ženo. Ko je sama predelala svojo izkušnjo, je bilo potem vse mnogo lažje. V zavodu imajo tudi zakonske skupine za pare, ki ne morejo imeti otrok, katerih obstoj je bil njej v veliko pomoč.
Vsi štirje gostje v oddaji so potrdili vrednost človeškega življenja in obenem opozorili na posledice, ki jih prinaša izkoriščanje vseh možnosti, ki jih ponuja medicina, brez tehtnega premisleka.
Pripravil: Peter Nzobandora
Posnetek oddaje si lahko ogledate tukaj.
