Več kot žalostno je, da se nekateri starši počutijo nezmožne vzgojiti svoje otroke, in da jih ta žalostna realnost velikokrat pripelje do odločitve za splav — namernega končanja življenja nerojenega otroka — ali pa do odločitve, da bodo otroka dali v posvojitev in ga bo s tem vzgajal nekdo drug. Odločitvi za splav otroka ali za posvojitev imata pogosto podoben izvor v nenačrtovani nosečnosti, vendar pa imata vsaka svoje posledice.
Ženska, ki je bila posvojena pravi: »posvojitev ni rešitev za splav.«
Joanne Bagshaw, terapevtka in profesorica psihologije, je spregovorila o svoji izkušnji kot posvojen otrok in o tem, kako jo moti, da se posvojitev predstavlja kot alternativa splavu in tudi sistemskim problemom, ki lahko ženske vodijo k odločitvi dati svojega otroka v posvojitev.
»Posvojitev ni rešitev za splav. Dati otroka v posvojitev pomeni izbrati ali bomo ali ne bomo postali vzgajali svojega otroka. Moja rojstna mama je kot mnoge druge želela biti moj starš, vendar pa ji je bilo to onemogočeno zaradi razlogov, kot je mentalna bolezen in pomanjkanje družinske podpore.«
Joanne je povedala tudi: »Odločitve, ki jih sprejmemo o reprodukciji, so najbolj osebne odločitve, ki jih bomo kdaj sprejeli. Kdo bi moral sprejeti te odločitve? Človek sam, z ali brez svojega zdravnika? Vlada? In v kolikšni meri je splav ali dati otroka v posvojitev sploh odločitev, če nimamo druge izbire?«
Potrebno je poudariti, da ko je otrok spočet so »odločitve, ki jih sprejmemo o reprodukciji,« že sprejete. Reprodukcija se je namreč že zgodila, in od tega trenutka naprej sledijo odločitve o tem, kaj se bo zgodilo z novo nastalim človeškim bitjem — ali bo temu otroku dovoljeno živeti ali ne. Namerno končanje življenja, pa čeprav zakrito pod pojmom »reproduktivna svoboda«, pomeni človeškemu bitju odvzeti njegovo prvo in najpomembnejšo pravico: pravico do življenja.
Večina žensk, ki bo izbirala med splavom in med oddajo otroka v posvojitev, bo izbrala splav. Dati otroka v posvojitev naj bi bila za mati namreč bolj travmatična izkušnja kot splav. Ločitev mame in njenega novorojenega otroka naj bi povzročilo vseživljenjsko travmo. Vendar pa je tudi splav zelo travmatična — in zelo trajna — ločitev.
Splav ni neškodljiv
Sistemske nepravičnosti mnogokrat vodijo do tega, da se ženske počutijo, kot da je splav njihova edina rešitev. Različne študije so že večkrat pokazale, da se ženske najpogosteje odločijo za splav zaradi financ, kariere, izobraževanja ali pa zaradi odnosov s partnerjem, družino, itd.
Ženske si zaslužijo boljše možnosti in ne le možnosti splaviti otroka. Če ženska nepričakovano zanosi, to ne bi smelo biti nekaj, kar ogroža njeno finančno dobrobit, njeno zmožnost za izobraževanje ali pa zmožnost imeti kariero. Družba ni deležna iniciativ, naj bo bolj prijazna do žensk z otroci. Razlog je v tem, da se na ženske pritiska naj izberejo splav in da naj na svojo plodnost in zmožnost prinašanja novih generacij na svet gledajo kot na slabost in ne kot prednost.
Ženske in otroci si zaslužijo bolje kot splav; ženske si zaslužijo možnost postati najboljše matere (in vse ostalo), kot so lahko. Nesprejemljivo je, da se na dajanje otroka v posvojitev gleda kot na travmatično rešitev in na splav kot na »lahko«, neškodljivo rešitev za nenačrtovano nosečnost. Potrebno je spregovoriti iskreno o obeh odločitvah. V vsakem primeru je ločitev otroka od njegove biološke matere travmatična, ne glede na situacijo. Vendar pa splav odvzema otroku pravico do življenja. Katero dejanje je torej večja nepravičnost?
Pripravila Martina Križanič
Vir: https://www.liveaction.org/news/trauma-adoption-ignored-abortion-isnt-solution/
