Splav je nasilno dejanje nad najbolj nemočnim – nerojenim otrokom. Pa vendar so okoliščine, ki starše pripeljejo do te odločitve, navadno zelo težke.
Ko se ob spočetju združita ženska in moška spolna celica, nastane nov predstavnik človeške vrste, ki že ima svoj edinstven DNK. V novega človeka vstopi duša, Božji pečat. Celice se začno pospešeno deliti in že v petem tednu po zadnji menstruaciji otroku bije srce, to je 22 dni po spočetju. V naslednjem tednu otroku začne teči kri po žilah, v osmem tednu ima vse organe na svojem mestu, v desetem pa ima že prste na rokah in nogah. Do dvanajstega tedna je otrok popolnoma razvit. Takrat ima velikost slive. Po podatkih, ki so znanstveno potrjeni, je novo bitje človek od samega spočetja naprej. Kdaj imamo torej “pravico” končati to življenje?
Življenje se začne ob spočetju. To pomeni, da takrat ta novi človek, otroček dobi človeško dostojanstvo, pravico do življenja, ki je nihče ne sme vzeti. V nasprotnem primeru, če torej določimo, da dojenček v maternici ni človek, se moramo vprašati na podlagi česa lahko določimo, kdaj nekdo postane človek in mu je s tem dodeljena pravica do življenja. Je to odvisno od velikosti? Kako velik moraš biti, da imaš pravico živeti? Ima košarkaš večjo pravico do življenja kot petletnik? Če torej ni velikost, je morda starost? Ima ostareli večjo pravico do življenja kot najstnik? Včasih se kot razlog za splav navaja tudi otrokovo nezavedanje sebe. Otrok se še mesece po rojstvu ne zaveda svojega obstoja in konec koncev se ga tudi mi ne takrat, ko spimo. Pa nam zato nihče nima pravice škodovati.
Človek gre v svojem razvoju skozi več faz: od zarodka, do ploda, novorojenčka, dojenčka, malčka, otroka, najstnika, mladostnika, odraslega do ostarelega. To je naraven potek, skozi katerega gremo vsi ljudje. Faze razvoja pred rojstvom normalne faze v razvoju človeka.
Vsako življenje je lepo, vsako je vredno spoštovanja in ljubezni, negovanja in varovanja. Kot je zapisala mati Terezija:
Življenje je življenje – brani ga!
Katarina Nzobandora
