Človeški dojenčki so nepriročni, velik finančni zalogaj ter sposobni obrniti vsakodnevno življenje na glavo. Večina ljudi se strinja, da jih kljub tem razlogom ne smemo ubijati. Na drugi strani so podporniki splava, ki trdijo, da so človeška bitja v maternici manj vredna kot človeška bitja, ki so se že rodila. Nerojeni otroci po njihovem mnenju nimajo iste vrednosti in si ne zaslužijo istega spoštovanja kot že-rojeni otroci. Niso »osebe« in nimajo človekovih pravic – kot je pravica do življenja.
Čemu lahko pravzaprav pripišemo zasluge za takšo znatno moralno razliko med nerojenimi in rojenimi pripadniki naše vrste? Zakaj nimajo vsi enakih pravic?
1. Videz
Odgovor lahko razdelimo na tri osrednje točke. Kot prvi razlog je tu videz. Nerojeni otroci v svojih zgodnjih fazah razvoja ne zgledajo ravno tako kot mi. Zgodnji zarodki so zelo majhni in nimajo mnogih karakteristično »človeških« lastnosti. Zaradi tega jih nekateri težko dojemajo enako kot starejša človeška bitja. Veliko ljudi, ki sicer nasprotuje umoru 20-tednov starega zarodka, ne nasprotuje umoru zarodka v njegovih najzgodnejših tednih razvoja.
Če podobnost tipični osebi pomeni večjo vrednost, so potemtakem ljudje, ki so zgubili ali pa se rodili brez telesnih udov, manjvredni kot ostali ljudje? Mnoge kulture so jemale ljudi z drugačno barvo kože od svoje za manjvredne. Ali se torej človekove pravice razlikujejo glede na človekovo »stopnjo podobnosti« standardnemu videzu?
V resnici je videz sam po sebi moralno nepomemben. Da bi se izognili nepravičnosti, moramo pogledati preko njega. Mladi nerojeni otroci nam morda ne izgledajo »človeški«, vendar so videti točno tako, kot naj bi človeško bitje izgledalo na tej fazi razvoja. Vsak izmed nas jim je podoben, ker je tudi vsak izmed nas nekoč izgledal kot oni. To je realnost človeške razvojne biologije.
2. Sposobnosti
Druga točka so sposobnosti. Nerojeni otroci po mnenju nekaterih nimajo pravic, ker nimajo določenih sposobnosti. So mlajši, manj razviti in bolj odvisni od nas. Niso zmožni razmišljati ali čutiti na isti način kot mi. Manjka jim racionalnost, samozavedanje, avtonomija in drugo.
Ta vrsta kriterijev morda res izključuje nerojene otroke, vendar pa ne samo njih. Pacienti v komi, ljudje z hudo demenco, ljudje z resnimi mentalnimi motnjami ter novorojenčki prav tako ne izpolnjujejo teh pogojev.
Vendar pa ta pogled ne samo, da izključuje ranljive ljudi iz zaščite, temveč tudi spodbija enakost vseh ljudi. Vsi namreč nimamo enakih sposobnosti. Nihče od nas ne funkcionira čisto enako. Nekateri ljudje so bolj inteligentni in se bolj zavedajo samih sebe kot drugi. Spet drugi se popolnoma zanašajo na človeško podporo, med tem ko nekateri potrebujejo minimalen obseg pomoči.
Če torej sposobnosti pomenijo vrednost, so po tem takem ljudje z več sposobnostmi večvredni od tistih z manj. V resnici so vsa človeška bitja osebe, ker posedujejo zmožnosti razmišljati, izbirati in čustvovati – četudi te zmožnosti še niso razvite ali pa se ne morejo takoj uporabljati. Zato pravice pripadajo tudi človeškim bitjem, ki še niso (nerojeni otroci in novorojenčki), ne zmorejo več (bolniki z demenco) ali pa nikoli ne bodo (ljudje z motnjami) izvajali določenih funkcij.
3. Odnos
Nekateri ljudje verjamejo, da je vrednost nerojenega otroka manj povezana z otrokom samim, temveč bolj z odnosom ljudi do tega otroka – v povezavi z njihovimi željami, odločitvami in čustvi.
Takšno razmišljanje je vpleteno v velik del naše kulture. Če se starša odločita, da ne bosta obdržala otroka, potem ljudje, ki govorijo o zarodku, uporabljajo pojme kot so »nosečniško tkivo« ali pa »produkt zanositve«. V nasprotnem primeru se o zarodku govori kot o »dojenčku« ali »otroku«. Večina zveznih držav v ZDA klasificira prekinitev življenja nerojenega človeka kot umor – razen v kontekstu splava.
Ta pogled je povsem napačen. Odnos do nečesa ne določa resničnosti. Ne moremo sami odločati, ali so ostala človeška bitja pomembna ali ne. V antični Grčiji in Rimu je oče oziroma družinski patriarh pogosto odločil ali bo sprejel novorojenega otroka ali pa ga pustil umreti.
Človekovo dostojanstvo ter človekove pravice so del vseh človeških bitij in niso podarjene oziroma določene s strani soljudi; zahtevajo upoštevanje drugih ljudi, četudi tem to ne ustreza. Naš odnos do drugih človeških bitjih lahko kvečjemu pove kaj o nas in ne o njih.
Človekove pravice pripadajo nam vsem
Debata o splavu še zdaleč ni prvi primer v zgodovini, kjer so ljudje smatrali človeška bitja kot manjvredna drugim zaradi pomanjkanja določenih karakteristik. Vse oblike nepravične diskriminacije kažejo na razlike med ljudmi, ki sploh niso pomembne – medtem ko se ignorira skupna človečnost, ki je ključna.
Človekove pravice niso odvisne od rasne in etnične pripadnosti, spola, religije ali pa socialno-ekonomskega statusa. Prav tako se ne povezujejo z videzom, sposobnostmi ali pa z odnosom soljudi. Imamo človekove pravice, ker smo človeška bitja. To je tudi edini pogoj.
Pripravila Martina Križanič
