Osebne zgodbe

Resnične zgodbe

Tukaj objavljamo resnične osebne zgodbe mater, očetov ali drugih, ki jih je zaznamovala odločitev bodisi za splav bodisi za življenje. Če želite tudi vi z nami podeliti svojo izkušnjo, nam lahko pišete (anonimnost zagotovljena).

---

---

Sama sebi nisem naredila nobene usluge

Ko sem zanosila, sem bila stara 17 let in s fantom sva bila skupaj že kakšno leto. Izvedela sem, da sem noseča in sem povsem zablokirala, niti pogovarjati se nisem hotela o tem. Bilo je jasno: splav, ni druge možnosti.
Klicala sem prijatelje za nasvet, nisem pa razmišljala, da bi naredila kaj drugega kot splav. Povsem avtomatično sem šla v to. Zdelo se mi je, da se mi je zgodila katastrofa … Takrat mi je manjkalo še eno leto do konca srednje šole, ker sem ponavljala prvi letnik. Otroke sem imela vedno rada in si tudi ne znam predstavljati, da jih ne bi imela. Po splavu mi je bilo hitro žal. Ampak takrat nisem videla, da bi bilo karkoli drugega možno. Moj fant takrat ni veliko govoril o nosečnosti, nisva imela pogovorov, hitro sva se odločila. Oba pa sva se takoj, brez da bi razmišljala o kakšni drugi možnosti, odločila za splav. On se je ravno vpisal na faks in obema se je zdelo, da sva premlada. Ko sedaj gledam nazaj, se mi ne zdi tako. Seveda ni idealno, ampak ni bila taka situacija, da ne bi šlo. Takrat sva imela občutek: »Joj, to pa res še ne, zdaj pa ni šans.«

Ko sem šla na splav, sem bila noseča osem tednov. Šla sem na kemični splav in moj partner je šel zraven. Najprej so mi dali tableto, ki sem jo pojedla, potem pa sem šla domov, kot da ni nič. Po treh dneh sem šla v bolnico, tam so mi dali 2 tableti v nožnico in me še zadržali, da se, kot oni pravijo, »vse spuca«. Vse skupaj ti predstavijo, kot da to ni nič takega in je bolj za mimogrede. Medicinsko osebje je bilo na splošno precej hladno. Sicer je res, da sama nisem preveč spraševala in nisem niti veliko govorila z njimi, ker sem si samo želela, da bi bilo čim prej mimo, ampak njihov odnos ni bil topel.

Svetovanja pred splavom nisem imela, zarad nosečnosti sem občutila grozo in se nisem želela o tem veliko pogovarjati. Ko sem klicala v bolnico, so mi rekli, da je na splavu z vakuumom obvezno svetovanje, za kemični splav pa pogovor ni potreben. Že samo osebje ti dà vedeti, da je to še zelo zgodaj, da še ni otrok in ni nevarno. Sama nisem hotela, da bi kdorkoli doma izvedel. Hotela sem samo, da se to čim prej konča in se nazaj vzpostavi staro stanje – kot da se ni nič zgodilo. Takrat sem mislila, da to ni nič, da je tako, kot da bi imela menstruacijo; tisto se odlušči in to je to. Kot da je to skupek celic in da to ni otrok. Takrat sem imela občutek, da je hitro treba najti termin in vse urediti v najhitrejšem možnem času, da ne bo prepozno, saj še ne bo otrok in to ne bo umor.

Po splavu sem se spremenila …

Prve dni po splavu sem si oddahnila; rešili smo problem, nič ni treba skrbeti. Tak občutek sem imela ravno zaradi tega, ker tudi medicinsko osebje namiguje na to, da je na začetku samo nekaj celic in do določenega meseca še ni otrok.

Nekaj časa po tistem, ne takoj, se nisem z nikomer več družila, bila sem doma, »buljila« sem v računalnik in TV. Druženje s prijatelji mi ni več ugajalo, čeprav sem prej to zelo rada počela. Preden sem šla na splav, nisem bila nekdo, ki bi bil ves čas doma, takrat pa mi ni ustrezalo iti niti na kavo. Gledala sem nanizanko za nanizanko, lahko je dan minil, brez da sem karkoli počela ali razmišljala.

Težko mi je bilo kar kmalu, kakšna dva tedna po splavu. Potem sem se tolažila, da res ne bi bilo dobro, tudi za otroka ne, saj sama tega ne bi zmogla in bi uničila življenje otroku. Ker si nisem hotela priznati, da je šlo za egoizem, sem sama sebe »ven vlekla«. V resnici sem sebe izvlekla, za otroka pa nisem naredila nič dobrega, da sem ga ubila. Vedno sem se tolažila, da ne bi bilo dobro, če bi ga imela, ker ga ne bi mogla preživeti … Kasneje sem spoznala, da bi bilo v resnici čisto v redu, če bi imela svojega otroka. Mogoče ne bi bilo vse rožnato, ampak vem, da bi šlo. Šele potem mi je bilo resnično žal.

Celotno zgodbo si lahko preberete v knjigi Novo upanje po splavu.

---

Smrt otroka naju je povezala

Bilo je v 18. tednu …

Darja: Jaz sem ravno takrat nastopila bolniško, a se nisem mogla ustaliti. Še zdaj lahko rečem, da sem kot ranjena žival begala sem in tja. V šoli nisem mogla pospraviti stvari, nisem se mogla posloviti od sodelavcev, nisem mogla doma pripraviti stvari za otroka … Kot vrt Getsemani. Grozovito mi je bilo. (jok, tišina)

Ko sem prišla h ginekologinji, mi je rekla: »Ni več utripa.«

To razumemo samo tisti, ki nam je otrok umrl. Franci je bil ves čas z mano, res ves čas.

Zdravnica je predlagala, da bi takoj rodila, a jaz tega nisem mogla. Zdelo se mi je, kot da bi mi odtrgali del telesa. Nisem bila pripravljena.

Franci: Razumeva ginekologe. Oni imajo določene protokole, grejo naprej. Ampak ti imaš vedno možnost, da odločaš. Če pa je nevarno za mamo, potem se ne sme odlašati.

Darja: Zdravnica je rekla, da z otrokom ni nič narobe, da se je verjetno zgodil odstop posteljice.

Kdaj sta povedala zdravniškemu osebju, da želita otroka pokopati?

Franci: Takoj, ko so potrdili smrt, sva povedala najino željo. Najina želja je bila, da želiva otroka prevzeti, ga pokopati. V tistem trenutku je noro, da se pogovarjaš o pokopu svojega otroka. Vse mamice, ki so čakale tam na ultrazvok, so bile tam na rednem pregledu. Ti si pa moral doživeti smrt svojega otroka.

Darja: Ginekologinja je rekla: »Jaz imam samo pomislek, kako izdati mrliški list, ker to ni plod, ampak je tkivo.« Do dvajsetega tedna je za njih tkivo.

Franci: Midva sva vsak dvom, vsako stvar, ker je bil tako poseben primer, želela dvakrat preveriti, bila sva tudi pozorna, kateri zdravnik bo v bolnišnici, ko bova prispela, da bo poznal naš primer in bo spoštoval najine želje. Nisva želela obdukcije in želela sva pokop za svojega otroka.

Celoten intervju lahko preberete tu.

---

Izpoved sestre splavljenih otrok

Laura je prepričana, da je od nekdaj vedela, da je nekaj narobe v njeni družini, če sedaj gleda nazaj. Čutila je nekaj, kar je kasneje opisala kot »krivdo preživelih«. Ko je ugotovila, da je njena mati splavila dva od njenih sorojencev, je ugotovila, da je bila njena intuicija prava. V intervjuju odgovarja na vprašanja povezana s tem, kako je biti sestra splavljenih otrok.

Kakšni so bili tvoji občutki glede splava, preden si izvedela za izgubo svojih sorojencev?

Bila sem »za-življenje«. Nisem sodelovala v ničemer podobnem kot 40 dni za življenje, vendar sem bila prepričana, da se življenje začne s spočetjem, in da je splav umor.

Kako si izvedela za splav?

Po naključju. Naša mati je umrla pred nekaj leti zaradi neurodegenerativne bolezni. Želela je darovati svoje možgane za raziskave. Ena od njenih sester ji je pomagala izpolniti poročilo o popisu bolezni in ga dala meni, da ga nesem na pošto. Zavedala sem se, kako pomembno je, da so vsi podatki, podrobnosti in podpisi urejeni, in ker sem predvidevala, da vem vse o svoji mami in njeni zdravstveni zgodovini, sem prelistala dokumente. Prav tako sem želela videti svoje ime in imena mojih sestra na strani o nosečnosti, saj smo del njene zgodovine.

»Nosečnosti: 5«

»Rojstva: 3«

Bila sem zmedena, saj nisem vedela, da je imela kakšen spontan splav. Zato sem nekaj tednov kasneje obiskala svojo teto, ki ji je pomagala napisati poročilo, in sem jo vprašala. Vedela je, kaj jo bom vprašala, še preden sem končala vprašanje. »Dvakrat je naredila splav.«

Celotno Laurino izpoved lahko preberete tu.

---

Angelčki

Nedelja popoldan je. Sedim pri mizi in premišljujem: naj to tragično življenje spravim na papir in dam v javnost, da bodo še drugi starši vedeli, predvsem pa mamice, da ne bi tudi one naredile ta napake, kot sem jo jaz?

Kmalu po osnovni šoli sem šla od doma iskat službo. Z mamo sva jokali, brat pa je dejal: »Nikar se ne cmerita, saj boš kmalu nazaj, ker tako nič ne znaš delati.«

Šla sem za gospodinjsko pomočnico, kasneje za varuško otrok ter nato našla delo v gostinskem lokalu, kjer sem tudi krmila svinje in se tam med njimi najboljše počutila. Ljudje so me vedno bolj žalili, govorili so mi, da je najboljše, če kar med svinjami v hlevu ostanem.

Ko mi je bilo dovolj, sem šla spet v drug kraj za varuško. Spoznala sem fanta, ki je tam preživljal počitnice, po njegovih besedah naj bi služil vojsko. Nikoli nisem izvedela ali je bilo to res ali ne. Imel je več deklet, ki so mu posojale denar, ki ga pa nikoli ni vrnil. In to sem izvedela prepozno. Zanosila sem z njim, ker sem bila mlada in sem verjela, da se bova poročila in bom tako rešena večnega preseljevanja. Ko sem zanosila, me ni hotel več videti, ne slišati zame, delodajalka pa je zahtevala splav. Po splavu sem še nekaj časa pazila na njene otroke, do takrat, ko so dovolj zrastli, da so šli v vrtec. Izgubila sem službo in se vrnila domov k mami in bratu, ki pa je vse bolj pil. V takem okolju ne bi mogla imeti otroka. Za posvojitev ali rejo nisem vedela. Brez denarja, alkohol, vpitje vsak dan. Spet sem odšla od doma in si našla službo v tovarni, a nisem vedela, kje naj stanujem. Mislila sem si, da mi pri starejšem zakonskemu paru ne bo hudega, toda gospodar je bil ženskar in me je skoraj v pričo svoje bolne in ostarele žene nagovarjal k spolnim odnosom. Rekel mi je, da se žena strinja, da bi imeli potomca. Eno leto sem zdržala tam, nato pa sem srečala fanta, ki se je bil pripravljen poročiti z menoj kljub moji preteklosti. Kmalu sva šla skupaj stanovat in se poročila. Bila sem srečna. Mož je bil ljubeč, bil je princ mojih sanj. Po pol leta sem zanosila, toda na žalost se je deklica rodila prezgodaj in njeno življenje je ugasnilo. Je bil kriv splav? Tega ne vem.

Tretja nosečnost je potekala dobro in rodila sem zdravega fantka. Z možem sva ga nestrpno pričakovala, a hkrati v strahu. Kmalu sem četrtič zanosila. Patronažna sestra me je vprašala, če želim iti na splav, ker je bilo le 14 mesecev po prejšnjem porodu. Odločeno sem dejala, da ne želim splava, da bom že zmogla. Rodila se je lepa, zdrava deklica, nama v veliko veselje. Peta nosečnost je bil ponovno zdrav fantek. Eno leto po zadnjem porodu sem imela manjšo operacijo na rodilih in nove nosečnosti zdravniki niso več priporočali oz. so jo prepovedali, čeprav mi niso povedali, kakšne posledice bi lahko imela. Zato sem v naslednjih nosečnostih v strahu in na moževo prigovarjanje naredila splav. Dvakrat ali trikrat, ne vem več.

Nekoč sem se zaprla v kopalnico in se hotela rešiti. Naj odteče moje življenje skupaj s krvjo in vodo, sem mislila. Mož me je pravi čas rešil tega zla. Čez nekaj let je umrl, hčerka pa nevarno zbolela, a se je pozdravila. Nato nas je ponovno obiskala smrt, tokrat je umrl najmlajši sin. Ostala dva otroka sta se odselila.

Ostala sem sama s svojimi spomini. Otroka me včasih najdeta vso žalostno … Žalujem za svojimi dragimi, najbolj pa za nerojenimi otroki. Sedaj kličem: moji dragi angelčki, kje ste? Zakaj sem vas zavrgla? Odgovora pa ni.

Žalostna mama iz Ljubljane

---

Pismo mojemu otroku

Moj najdražji otrok, včeraj je bilo leto in pol, ko sem te še nosila pod srcem. Danes pa je leto in pol, odkar se je tvoje srce ustavilo. Tvoja mami sem. Dala sem ti življenje in ti ga tudi vzela. Leto in pol je minilo, pa še vedno me zmrazi in lovim sapo, ko slišim besedo splav. V meni je praznina, ki je ni moč zapolniti, hlad, ki se ne ogreje, žalovanje, ki se ne konča. Zame za vedno ostajaš nedokončana pesem, cvet ki ni zacvetel, sončni zahod zastrnjen z oblaki. Celo v zadnjih trenutkih tvojega življenja sem se spreševala: ALI BO FANTEK ALI PUNČKA?

Vprašanje je odmevalo, jaz pa sem poskušala pozabiti odvraten zvok medicinskih sester, ki so te s tabletami ubile iz mojega življenja. Neustavljivo si želim izvedeti ali bi imela sina ali hčerko. Zdravnika, ki se je smejal nad mano, o tem kar nekako nisem mogla vprašati. Samo pokimala sem in premagovala žalost, ko me je človek v beli halji potrepljal po rami in rekel: “No pa je konec, a ne.”

Ko sem tako ležala tam in se utapljala v solzah, potu in krvi sem slišala sestre, ki so se pogovarjale o sodelavcu, novem avtu in oblekah. Zanje je bila prekinitev tvojega življenja samo služba, s tem se preživljajo. Za ljudi, ki so bili pred letom in pol v tisti svetli sobi na Jesenicah je bil to le navaden dan. Zame je bil dan najglobje teme. Splav je najbolj grozna izkušnja, ki mi je pri 15-ih letih iztrgala srce in prav gotovo najbolj boleča zate, v tvojih treh mesecih življenja. Vse te mesece prebolevam. Ko v solzah to pišem, ugotavljam, da ne bom nikoli prebolela tistega usodnega julijskega dne. Kljub vsej zmedi sem takrat vedela, da imam druge možnosti, a me je bilo preveč strah, da bi o njih lahko razmislila. Kljub temu, da sem bila otrok, sem bila pripravljena na materinstvo. Zavedala sem se, da sem že mamica. Moj otrok si postal ob spočetju in že od začetka sem te ljubila. Čeprav se je tvoje življenje končalo, moja ljubezen ostaja. Tvoj nemi krik me je v letu in pol večkrat prebudil. V temi sem ležala in žalovala za otrokom, ki sem ga ubila. Razmišljala sem celo, da bi se ubila, ker sem to storila tudi s tabo. Sebe sem krivila, čeprav me je druga oseba v to prisilila. Leto in pol je minilo pa si še vedno nisem odpustila. SI MI ODPUSTIL TI?

Mi je Bog odpustil, ker sem uničila bitje, ki ga je on ustvaril? Mesece so me mučile nočne more, slike malega zarodka v smeteh so trkale na mojo vest. Trgala me je bolečina tistega dne, da sem se zbudila čisto prepotena. Spomnim se močne bolečine v trebuhu, ampak tistih 10 minut se ne da primerjati s tem, kar doživljam že leto in pol. Moje srce ti že mesece želi napisati to pismo, toda vsakič ko želim čustva preliti na papir se… Mogoče moram to pismo napisati v pomoč drugim, da bi se izognili trpljenju skozi katerega sem šla. Če bo vsaj eni punci pomagalo zavrniti splav, bo imelo nek smisel. Toda otrok moj, to pismo ti pošiljam zato, da boš vedel, da te imam rada. Karkoli že si. In da te obožujem… Da sem to storila s teboj, nisem jaz kriva… In zdaj ko te ni, me vsi obtožujejo za tvojo smrt. Upam pa samo, da mi verjameš in da se zavedaš, da te imam rada.

Z ljubeznijo tvoja

MAMICA!

---

Ko si naiven

Naj z vami podelim svojo izkušnjo …

Rodila sem se kot prva hči, 6 let za mano je prišel še bratec in 15 let za mano je prišla sestrica. Kakšna je bila moja družina? Na začetku je bilo vse lepo in krasno. Potem je pa prišel brat in sem bila za vse stvari kriva jaz. Ati me je tudi večkrat udaril, ker sem naredila kakšno traparijo. Vendar je bilo včasih kar hudo in sem imela modrice, dokler nisem rekla, da je tega dovolj.

Mami se je velikokrat potegnila zame, ker je bil ati takrat kar pogosto razburjen. Bil je zelo hitre jeze. Če nisem pomila posode, je bilo potem vse narobe. Ali pa sem jo šla pomivat, ker me prej ni bilo doma, in to ravno pol ure pred maminim prihodom in je ati rekel: »Ne, zdaj je pa ne boš.« In se je skregal z mano. Živčen je bil. Ne vem, zakaj je bil tak. Mami me je vedno ščitila, ampak sva se tudi veliko kregali. To je bilo moje otroštvo.

Prve tri besede, ko pomislim na otroštvo, so strah, veselje in jeza.

STRAH

Strah pred atijem. Vedno me je bilo strah, da bo jezen name. Hotela sem biti bolj kot ne popolna hčerka. Da bi bila pridna in bi bilo vse prav.

VESELJE

Veselje nad družino. Eno zavetje in streho nad glavo, hrano, v šolo sem normalno hodila. Imela sem tudi eno prijateljico, s katero sva bili zelo dolgo v dobrih odnosih. To mi je zelo ostalo v spominu. Velikokrat sem bila pri njej. Večkrat sem tudi spala pri njej, kadar sem imela težave, sem šla k njej.

JEZA

Jezna sem bila najbolj na atija. Malo sem se ga bala, da ne bi kaj takega zagrešila, po drugi strani pa sem bila jezna nanj in še sama nase, ker sem se spraševala, kaj delam, zakaj hočem biti popolna hčerkica, ker tako ali tako ne bom.

Prva ljubezen

Spoznala sva se na pripravi na oratorij. Takrat so se tudi odnosi pri nas doma že izboljšali, hodili smo tudi na družinske terapije. Stara sem bila 15 let. Damjan se je postavljal pred drugimi. Jaz sem ga spoznala prek prijateljice. Vprašala me je, če bi bila animatorka na oratoriju in sem bila zelo navdušena. Prijateljica je bila 7 let starejša od mene in se je dobro razumela z Damjanom, pravzaprav je bila edina, ki se je z njim razumela. Nekako se je izšlo tako, da sva bila z Damjanom skupaj v skupini in dodal me je za prijateljico na facebook-u in dobil še mojo številko, ker jo je potreboval zaradi oratorija. Še pred začetkom oratorija mi je začel pisati. Pošiljal mi je lepe sms-e. Zelo je bil razumevajoč. Ko sem prišla z morja, sva se prvič dobila. Mislim, da sva šla takrat v kino. Bil je tri leta starejši od mene, ravno je naredil izpit za avto.

Ko sva bila skupaj, se mi je zdelo lepo, povsod sva šla skupaj in moji starši so mu zaupali. On je vse plačal, bil je pravi kavalir, odnos je bil super. Potem sem ga pa enkrat dobila na laži in je takoj rekel: »Ne bom več, ne bom več,« in sem mu verjela.

Po novem letu mi je mami rekla, da se ji zdi Damjan zelo čuden, da ji ni več všeč. Vprašala sem jo, zakaj ne, a mi ni znala razložiti. Kasneje sem izvedela, da je imel tudi neko vezo s prijateljico, ki naju je predstavila, in obljubil mi je, da je ne bo več videval. Ponovno sem mu verjela. Bil je zelo pozoren, ampak se je rad tudi bahal in postavljal.

Na začetku ni bilo nobenih posebnih občutkov

Skupaj sva bila devet mesecev in po pol leta sva imela prvi spolni odnos. Občutek sem imela, da mi je spolnost v bistvu »podtaknil«. Najprej sem rekla, da bom počakala do poroke, nato sem rekla, da bom imela spolne odnose s tistim, ki me bo imel zelo rad. Ampak bila sem tako zaljubljena vanj, bila je tista najstniška ljubezen in mislila sem, da se bom poročila z njim, zato sem privolila v spolne odnose. Konec januarja sva imela prvi spolni odnos in mislim, da sem takrat tudi zanosila. Petega marca pa je bil splav in otrok je bil takrat star osem tednov.

Ko sem zanosila, na začetku ni bilo nobenih posebnih občutkov. Potem bi pa morala dobiti menstruacijo v začetku februarja. Z eno sošolko sva imeli bolj ali manj iste datume menstrualnih dni. Ona jo je dobila, jaz je nisem. Tole pa zdaj nekaj ne bo v redu, sem si rekla. Damjan je predlagal, da greva po test nosečnosti. In sva šla. Test sem naredila eno nedeljo zjutraj. Ura je bila sedem. Test je bil pozitiven in to me je šokiralo. Poklicala sem Damjana in mu povedala. Najprej je bil presenečen, potem je pa rekel: »Aha, bomo uredili.« Vse se je zmenil s svojo mamo. Ko je popoldan prišel pome, mi je povedal, da bomo šli h ginekologu, da se bo mami zmenila za pregled pri njenem ginekologu, ki ji je zelo pomagal, ko je rodila hčerko. Takrat mi je rekel: »Bomo mi to uredili. Bomo mi to naredili.« Potem smo šli v sredo na pregled. Ginekolog je potrdil nosečnost. Želela sem videti otroka na ultrazvoku, a sta bila Damjan in njegova mama proti. Prosila sem, da bi potem vzela slikico, če je že tako. Nista mi hotela ničesar pokazati, slike nisem dobila. Ginekolog je le vprašal, kdaj lahko pridem na splav. Dali so mi datum: sobota, 5. marec.

Dan, ko sem šla na splav … Dobro se ga spomnim. To je bila pustna sobota. Zato res ne maram pusta. V soboto zjutraj je prišel pome. Ne spomnim se dobro kdaj. Mislim, da sva bila že zjutraj ob osmih naročena. Potem sem šla nekam v Ljubljano, ne vem točno kam, bila je zasebna ambulanta. Nisem šla prav v bolnico. Ko sva se peljala na splav sem razmišljala: »Kako sem nora, da mu rečem DA za tako stvar.« Vem, da sem ga vprašala še, kaj pa, če ne bi naredila splava, in je rekel: »Ne, ne, bova kar naredila to.« In sem privolila. Pred splavom sploh nisem kaj dosti razmišljala, ker se je tako hitro zgodilo. Takrat sem bila še vodljiva, zdaj nisem več.

Prej nisem hodila h ginekologu. Bila sem pred dvemi leti pri eni ginekologinji v Ljubljani, ker mi je primanjkovalo železa in magnezija. Takrat sem bila dvakrat pri njej, ampak potem nisem šla več. To je bil ginekolog njegove mami. Splav mi je opravil na črno. Plačal je Damjan, mislim, da 100 evrov, ampak potem je dal še 20 evrov zraven, za kavo ali za otroke, da jim nekaj kupi. V ambulanto sem šla za približno 10 minut, dal mi je injekcije.

Mislim, da je ginekolog to naredil z eno cevko. Kot bi posesal.

In potem sem šla.

Po splavu sem šla še enkrat v lekarno po test nosečnosti in nato domov. Potem se je pa začelo zame tisto. Začelo me je zelo boleti, kosi so iz mene leteli. To je bilo takrat noro … Tako grozno. Zvečer sem imela še pevsko revijo in sem se »nafilala« s tableti, da sem sploh lahko šla tja in da sem lahko tam stala.

Enkrat aprila, kmalu po mojem splavu, sem Damjanu rekla, da ga bom pustila. Vprašala sem ga, kaj bo naredil, če ga bom pustila, in je rekel: »Haha, itak me imaš tako rada, da vem, da me ne boš.« 14 dni po tistem sem dobila sporočilo preko facebook-a ene izmed prijateljic, da ji Damjan piše »zanimiva« sporočila. Imela sem občutek, da me je Damjan izkoristil. Spraševala sem se, če je imel mene vmes samo za afero. O tem sem veliko razmišljala. Potem sem si rekla, da nima smisla vztrajati z njim, vedela sem namreč, da bo to počel celo življenje. Tako sem ga pustila v solzah, vem pa, da je bilo to zame dobro. Na začetku mi je bilo še zelo težko in sem se še velikokrat spomnila nanj, zdaj pa imam drugega fanta, Mateja. Saj je tudi z Matejem veliko težav, vendar imava normalno zvezo. Težave so, so pa tudi lepi trenutki.

Malo po tistem, ko sva šla z Damjanom narazen, je začel hoditi s prijateljico, ki naju je predstavila na pripravi na oratorij.

Z Damjanom sva kasneje še govorila o splavu, ampak je bilo čudno. Imela sem rojstni dan in pregled pri ginekologu v Ljubljani, da bi preveril, če je z mano vse v redu. Mislim, da je bil pregled plačljiv in je on potem plačal. Že na poti tja sva bila bolj kot ne tiho. Rekla sem mu: »A tebi ni nič hudo, da imaš zdaj enega otroka v nebesih?« Pa je rekel: »Jaz ne verjamem več tem tvojim verskim “foram”.« Pregled sem opravila, z menoj je bilo vse v redu, ampak celo pot nazaj sva se kregala.

Mislim, da mu je precej vseeno in zelo mi gre na živce, ker me njegova mama niti pozdravi ne. Kar mimo gre. On pa me pozdravi. Nisem jezna nanje. Malo sem razočarana. Po eni strani zato, ker mi ni stal ob strani, ko sem ga potrebovala, saj je bil starejši in sem več od njega pričakovala, po drugi strani pa sem si res želela, da bi se še enkrat pogovorila. Da bi vsaj videla, ali mu je res vseeno. Nikoli več pa ne mislim, da se bom z njim usedla in poklepetala. Sama sem se naučila s tem živeti, on pa, Bog ve, kako živi.

Sedaj, ko gledam nazaj, bi sigurno kaj spremenila. Najbrž bi ga že prej pustila. Zato ker imam sedaj precej drugačne ambicije in drugačne poglede na svet in drugačne poglede na fanta. S tem, kar se mi je zgodilo, sem zelo odrastla. Prej sem bila tipična najstnica. Zdaj je pa tako, da me imajo vsi za psihično zrelo. Pa saj res nimam prijateljice, ki je toliko stara kot jaz, družim se s precej starejšimi ženskami. Ne s takimi, ki so eno leto mlajše ali starejše od mene, razumem se s takimi, s katerimi se lahko kaj globljega pogovarjam.

Življenje po splavu

Takoj po splavu se ne spomnim dobro, kako je bilo, mislim, da sem bila utrujena in nejevoljna. Mislim, da nisem bila prav vesela. Bila sem nekako izčrpana. Ne spomnim se točno, kako sem se počutila, mislim pa, da sem bila v nekem transu. Ali pa v tej naivni ljubezni. Splav sem naredila, morala sem sama predelati in iti naprej.

Svojim staršem nisem povedala za nosečnost. Če bi ati to vedel, bi me najbrž na cesto postavil, saj mi je enkrat rekel, da bi me vrgel na cesto skupaj z mojo mamo, če bi zanosila z Damjanom: »Če bi bila noseča, najprej »nabašem« tebe, potem pa še mami. Pojdita kamor hočeta!« Mami pa ne vem, kaj bi naredila. Mami mislim, da bi bila za to, da bi otroka obdržali.

Tri mesece po splavu pa sem povedala mami, pred njo sem bila zelo težko tiho. Vedno sva se pogovarjali, ona me je spraševala in jaz sem ji odgovarjala. Ko sem ji povedala za splav je bila čisto iz sebe. Rekla je, da bom imela hude psihične posledice. Takrat mi še ni bilo jasno, o čem govori. Kasneje pa sem razumela … Spremenila sem se, splav me je res spremenil. V šoli je šlo vedno slabše. Prej sem bila dobra učenka, tudi potem nisem bila čisto zanič, ampak uspeh mi je padal. Sploh ni bilo več štiric in petic, kar me je zelo jezilo. Ko sem naredila splav sem bila stara 16, bila sem v prvem letniku srednje šole. Potem sem pisala maturo; tri predmete sem naredila, dveh pa ne. Trikrat sem jo delala. Najprej popravnega, potem še avgusta in potem še spomladi in spet avgusta. Nato sem rekla, da imam dovolj. Zdaj delam prekvalifikacijo. Trije izpiti mi še manjkajo od dvanajstih. Ne vem, ali je neuspeh povezan s splavom ali ne, ampak meni je bilo zelo čudno, ker sem se veliko učila, v glavo mi je šlo pa zelo malo.

Po splavu me je bilo tudi marsičesa strah. Prej sem bila pogumna, odprta, potem pa me je bilo res vsega zelo strah. Še zdaj me je strah kakšnih stvari, ampak manj. Bala sem se, da bom umrla, ampak zdaj, ko na to mislim, kaj zmolim in je potem sem boljše. Zelo sem se tudi bala, da bo kdo prišel in mi kaj naredil. Zvečer pred spanjem sem dala stojalo in stol pred vrata v predsobi. Pri Mateju se še zdaj zakleneva v sobo. Jaz raje vidim, da se zakleneva.

Pred splavom sem redno hodila v cerkev, hodila sem na duhovne vaje, bila sem animatorka na duhovnih vajah in oratorijih, potem pa sem bila z Bogom kar nekoliko skregana. Sicer sem za maturo toliko premolila, kot še v življenju nisem, ampak potem, ko mi ni uspelo, sem bila spet jezna. Duhovne vaje sem potem opustila, kljub temu pa poskusim iti čim večkrat k maši in tudi pogosteje molim. Še vedno pomagam na oratorijih, jih tudi organiziram in vodim in to mi je v veselje.

Moj oče še ne ve, da sem naredila splav in ne vem, če mu bom povedala. Z mami se redko pogovarjava o tem. Mi pa včasih reče, da ne ve, kaj me pokonci drži. Sama vem, da so to mnoge aktivnosti, ki se jih udeležujem. Zdi se mi pomembno, da ostanem aktivna in optimistična.

Splav me je preoblikoval. Malo prehitro sem morala sprejeti to, kar se je z mano dogajalo. Prej marsičesa nisem vedela. Mislila sem, da se bom poročila, imela veliko hišo, veliko družino pa lep avto (smeh). Ampak zdaj vem, da če bo Bog dal, se bom poročila. Po splavu se sploh nisem več hotela poročiti, vendar zdaj si mislim, da se bom najbrž poročila in upam, da kmalu.

Potrebovala sem pomoč

Po enem letu mi je pomoč poiskala mami pri Zavodu ŽIV!M. Srečali sva se s Katarino in se pogovarjali več kot eno uro. Takrat so se mi odprle oči. Doma sem morala to še sama potem predelati, razmišljati o tem. Takrat sem bila že z Matejem. Njemu sem vse povedala in je vse tudi zelo razumel. Potem sem začela hoditi na skupino za starše po umetni prekinitvi nosečnosti in je bilo bolje.

Svojemu splavljenemu otročku sem dala ime Ana. Lansko leto prvega novembra sva šla z Matejem v Tržič, kjer imajo pokopališče. Matej je kupil belo svečko in sva jo prižgala tam pred križem, pred Jezusom. Zmolila sva in to je bilo meni »top«. Prav vesela sem bila. Marsikdaj se obrnem na Ano in zvečer rečem: »Ana, nočko.« Splav je nekaj, kar gre z mano, z mojim življenjem, ampak me ne obremenjuje več tako, kot me je prej.

Na življenje gledam kot na dar. To je nekaj, česar se mnogi sploh ne zavedajo. Ko sem pisala enemu dekletu, ki je že naredilo splav, sem ji rekla, naj ima rada svoje življenje pa tudi življenje nasploh. Če imaš otroka, to ni tako huda stvar. Bolj je huda stvar, če narediš splav. Takrat je groza. Drugače je pa bi rekla dekletom, ki razmišlajo o splavu, naj imajo rade življenje, svoje in tuje. Pa fantje naj jih podpirajo. Če ne, naj pa fanta pustijo. Ne gre drugače. Prva najstniška ljubezen je tista, ko si naiven. Pomembno je, da najstnicam povemo resnico, čeprav jo včasih težko sprejmejo. A vseeno vidim, da moja zgodba spreminja ljudi okrog mene, tudi moje sorodnike. Nihče me nima pravice obsojati, lahko pa se iz moje zgodbe marsikaj nauči, da bo v svojem življenju ravnal-a drugače.

Mlada mamica po umetnem splavu