Vsako leto v Sloveniji več tisoč otrok izgubi življenje preko umetnega splava. Številka od leta do leta variira, a vsako izgubljeno življenje je izguba za našo državo. Kdo bi ta oseba bila, kaj bi postala, kaj dosegla?
Ko umre že rojen otrok, njegovi sorodniki, prijatelji in včasih celo ljudje, ki z družino niso povezani, žalujejo. In tako je prav. A ko tisoče nerojenih otrok umre vsako leto, skoraj nihče niti »ne trzne«. Kako strahotno. Se v globini srca sploh zares zavedamo, da so to ljudje?
Matere se. Slej ko prej. In ob zavedanju pridejo na plano tudi posledice. Točke se povežejo. Kdaj se je začela depresija, anksioznost, samomorilnost, jeza, nizka samopodoba, zasvojenosti, samouničevalno vedenje, živčnost, nemir, nočne more … In ob tem sledi spoznanje: življenje otroka ni edino, ki je bilo s splavom uničeno.
Splav pušča posledice. Splav rani. Rani vse vpletene. Najbolj mamo. Potem pa tudi očeta, brate, sestre splavljenega otroka, tete, strice, dedke in babice, ki so izgubili vnuka. In medicinsko osebje. V »žensko odločitev« namreč ni vpletena le ona. Njeno voljo morajo izvršiti drugi »sodelavci« v končanju življenja povsem nedolžnega otroka. Ko dan za dnem gledajo to grozo, ta mrtva telesa, postopki splava puščajo travmatične posledice tudi na njih. Ker točno to umetni splav je. Je travmatičen dogodek za vse vpletene. Je smrtonosen dogodek na en ali drug način – ne le za otroka ampak tudi za mamo in vse druge že naštete žrtve splava.
Mati Terezija je rekla, da v postopku splava umre otrok in materina vest ter da je splav v svojem jedru usmerjen proti ženski. To pri svojem delu vidim vedno znova. Srce se mi trga, ko poslušam neizmerno žalostne zgodbe oseb z izkušnjo splava. Ob teh zgodbah, že vse odkar sem bila poklicana v poslanstvo ZA življenje, vem, da nimam pravice soditi ljudi, ki so v stiski in nevednosti izbrali »rešitev«, ki jim je bila ponujena in je niso v celoti razumeli. Niso vedeli, kaj prinaša. Živijo v krivdi, sramu in obžalovanju. »Povejte vsem mojo zgodbo,« mi je zadnjič med solzami rekla ena od mamic z izkušnjami splavov. Nihče je ni opozoril, kako bo, kakšno čustveno breme bo s temi dejanji prevzela na svoja ramena. Trpljenje je nepojmljivo. Osebe, ki jih srečujem, so potrebne usmiljenja in ljubezni. A ob tem je pomembno razumeti, da je vseeno treba reči »bobu bob«.
Splav rani. Splav uničuje. In to je dejstvo. Splav zaznamuje. Vse nas. Celoten narod. Na nek način smo namreč vsi zaznamovani s splavom. Sto tisoči Slovencev, ki so bili umetno splavljeni (od l. 1952 do danes več kot 700.000), manjkajo. To ima vpliv na vse nas. Manjkajo pokončni možje in materinske ženske, manjkajo dobri politiki in dobri duhovniki, manjka smeh otrok … Nekdo morda zato ni našel moža ali žene, kakšna župnija zato nima duhovnika. Ne slepimo se več. Splav uničuje. Splav strahotno zaznamuje. Vse nas.
Splav rani. Splav uničuje. In to je dejstvo. Splav zaznamuje. Vse nas. Celoten narod.
In kje je upanje?
V tem, da aktivno gradimo kulturo življenja. Prav vsak je pri tem delu izrednega pomena. Kaj to konkretno pomeni? Za nekoga morda botrstvo, za drugega prostovoljstvov izbrani organizaciji. Spet za nekoga pomoč otrokom v mladinskih zavodih, pomoč družini z več otroki ali pomoč ostarelim na njihovih domovih ali v domu za ostarele. Lahko je pomoč ženskam, ki razmišljajo o splavu, mesečna finančna podpora dobrodelnim organizacijam ali pa kaj bolj duhovnega: duhovna posvojitev nerojenega otroka, dnevni obisk svete maše, dnevna molitev rožnega venca za mamice, ki razmišljajo o splavu ali pa darovanje za svete maše za prednike, ki so tudi naredili splav itd.
Ne moremo več pasivno čakati, da bo nekdo drug (cerkev, država ali zasebne organizacije) to delo opravil namesto nas. Vsak je odgovoren, da v okolju, kjer živi, aktivno gradi kulturo življenja. Vsako dejanje šteje. Prihodnost je na strani pogumnih, aktivnih državljanov, prihodnost je na strani življenja.
Katarina Nzobandora