Skoraj polovica mojih let življenja je stran od mojega največjega greha. Splav. Umor svojega otroka. Takrat seveda tega nisem dojemala tako, nisem si pustila razumeti te resnice. Verjela sem, vsaj na površini, laži – to je le skupek celic. Verjela sem, da bom otroka veliko bolj pogrešala, če ga dam v posvojitev, kot če ga splavim. A vseeno sem v globini že takrat začutila, da ne delam prav. Le pustila nisem tega na površje zavesti.
Rojena sem bila ljubeči ateistični mami in očetu katoličanu. Poročila sta se cerkveno, na željo očeta. Imela sta se rada, in tudi mene sta imela izjemno rada. Kljub revščini smo se imeli lepo. Ko sta bila starša v službi sem veliko časa preživela s staro mamo, očetovo mamo. Skupaj sva molili in peli. Tako prijetne spomine imam nanjo, na čas božiča, mir, vonj kadila in petje božičnih pesmih.
Potem pa se je po nekaj letih vse lepo končalo. Starša sta se vedno več kregala. Pri mojih osmih letih sta se ločila. Mati je, noseča z mojo sestro, imela vsega dovolj in odselili sva se k njenim staršem. Kljub mojim prošnjam Bogu, starša nista prišla nikoli več skupaj. Ateizem mamine družine in kasneje tudi prepoved udeležbe pri verouku pa je dokončno zatrl mojo vero. Vero, ki je pri desetih letih bila verjetno precej naivna, otroška.
Bežala sem
Moje celotno najstniško obdobje je bilo zelo burno. Doma smo imeli neurejene razmere, starša sta se preko mene hujskala, s strani mamine družine pa sem doživljala veliko psihičnega in občasno fizičnega nasilja. Bežala sem od doma. Včasih dobesedno, včasih simbolično – veliko sem na primer brala. Včasih sem bežala s pomočjo drugih – leto dni sem na primer bivala v stanovanjski skupini.
V poznejših najstniških letih pa sem bežala z alkoholom, žuranjem, spolnostjo. Tako je bil neke vrste beg od doma tudi moja prva resna zveza s fantom, leto starejšim od mene. Jaz še nisem dopolnila 18 let, zaradi neuspehov sem prekinila s šolanjem. On pa se je ravno vpisal na fakulteto. Bila sva zaljubljena. Na nek najstniški, morda nezrel način sva se imela tudi rada. Bil mi je v podporo, da sem ponovno začela s šolanjem, tokrat “po izpitih”, zraven pa delala preko študentskega servisa.
Zelo kmalu sva začela živeti skupaj. Po slabem letu najine veze sem zanosila – pozabljena tabletka. Do takrat se sama nisem nikoli videla v vlogi matere. Iz razdrte družine, kjer sem bila večkrat porinjena v vlogo mame svoji sestri in celo mami, nisem videla, kako bi lahko kdaj sama sestavila funkcionalno družino.
V meni se je nekaj prebudilo
Toda, ko sem izvedela, da sem noseča, se je nekaj v meni prebudilo. Takrat sem bila prepričana, da so to zgolj hormoni. Morda res, a vse v meni je želelo zaščititi to novo življenje. Čeprav je bila tudi moja prva misel splav, sem zaradi teh občutkov začela razmišljati o oddaji otroka v posvojitev.
Fant je tudi najprej razmišljal o splavu, a danes si mislim, da bi morda sprejel mojo željo glede posvojitve, če bi bila odločitev le najina. Ker pa sva bila tako mlada in nesamostojna, so se seveda vpletli njegovi starši. Prepričali so me, da bom otroka veliko bolj pogrešala, če ga rodim in nato oddam, kot pa če ga splavim, saj tako kmalu ne bom več vedela, da je sploh obstajal. In seveda, zdaj še ni otrok, je le skupek celic.
Ta laž…
Ta laž, ki se marsikje ponavlja in ponavlja, čeprav znanost sama priznava za začetek življenja spočetje. Prepričali so me, jaz pa sem se pustila prepričati. Čustveno šibka, nesamozavestna in brez vere, kot sem bila, to niti ni bilo težko. Pred samim splavom sem otopela. Robotsko sem vzela prvo tabletko. Sploh se ne spomnim tistih dveh dni do odhoda nazaj na kliniko po drugo tabletko. Spomnim se podpisovanja obrazcev in nesramnosti medicinske sestre. Tudi tisti, ki so na površju zagovorniki splava, se globoko v sebi zavedajo, kaj delajo, in to kažejo na takšne in drugačne načine. Spomnim se bolečin. Nekaj časa je medicinska sestra celo pustila fantu, da je bil z menoj, nato ga je odgnala. Bolečine so bile zelo hude, kljub zgodnji nosečnosti. Šele kasneje sem izvedela, da so to pravzaprav bolečine porodnih popadkov. Čez nekaj ur muk so me poklicali v ambulanto.
Prepričali so me, da bom otroka veliko bolj pogrešala, če ga rodim in nato oddam, kot pa če ga splavim, saj tako kmalu ne bom več vedela, da je sploh obstajal. In seveda, zdaj še ni otrok, je le skupek celic.
Janja Kolenc
Ginekologinja, ena izmed teh v javnosti bolj znanih, je bila prijazna. Vsaj ona. Iz mene je “popraskala” ostanke mojega otroka. Za sekundo sem videla kup rdečega tkiva. S sestro sta ostanke moje nosečnosti, mojega otroka hitro skrili pred mojim pogledom in rekli: “Tega vam ni treba gledati.”
Ko sem odšla s klinike, sem popolnoma otopela. Čisto sem potlačila vse občutke krivde, žalosti, obžalovanja in ljubezni do otroka. Ponoči sem se zbudila zaradi hudih bolečin in močnega krvavenja. Vse to je normalno, so rekli, ko je fant klical na urgenco. Tako sem fizično še trpela nekaj dni, potem pa je bilo tudi to za mano. Čas, da ta spomin zakopljem nekam globoko, globoko v podzavest. Najraje bi ga izbrisala.
Tega ti nihče ne pove …
A ne gre tako. Tega ti nihče ne pove. Splav je vendarle odlična rešitev! Splav ti pomaga, da lahko nadaljuješ svoje življenje – ker sicer bi ga v rani mladosti zapravila za otroka, namesto, da nekaj naredim iz sebe, kajne. In v drugih primerih, splav te reši revščine, neprespanih noči, pomanjkanja časa, morda dvomov glede svojega in otrokovega zdravja.
Nihče ne omenja posledic splava. Tudi na obrazcu za privolitev za umetno prekinitev nosečnosti omenijo le nekaj možnih fizičnih posledic (ne vseh!). O psiholoških posledicah pa seveda ne duha ne sluha. O tem se ne govori, to ne obstaja. A realnost mnogih žensk je drugačna.
Tudi z mano je bilo tako. Uspešno, vsaj tako sem mislila, sem za nekaj časa zakopala svoje občutke. Toda že kako leto ali dve po splavu se je prvič pokazalo, kako zelo hude so posledice splava. Med gledanjem filma Krožna cesta (Revolutionary road) v kinu, sem doživela hud paničen napad, ko je Kate Winslet v glavni vlogi sama sebi naredila splav. Toda takrat si še nisem priznala, da gre za nekaj globljega kot le spomin na fizične bolečine, ki sem jih doživela ob splavu.
Čez približno dve leti sva se s fantom razšla. Bila sem izjemno jezna nanj. Prevarala sem ga. Izgubila sem spoštovanje do njega. Skoraj desetletje je minilo, preden sem te občutke razčistila – jeza in zaničljivost do njega je izhajala iz mojega razočaranja, da me ni zaščitil pred svojimi starši, da je klonil in tudi on podprl odločitev za splav.
Moje življenje je teklo dalje. Veliko padcev, malo vzponov. Zlorabe doma sem zamenjala za zlorabe v službi. Dolgo je trajalo, da sem spoznala – tako ne gre. Sesula sem se fizično in psihično. Začela sem z nule. Veliko sem se ukvarjala sama s seboj. Napisala diplomo, naredila izpit za avto. Doumela, da smo vsi sami odgovorni za svoja življenja in četudi kdaj žrtev okoliščin na koncu sami tisti, ki iz danega kaj naredimo in zrastemo. Se naučimo in zopet dvignemo. Z novimi spoznanji o sebi in življenju je prišla nova samozavest.
Dobila sem ponudbo za super službo, ki si je pred tem ne bi upala sprejeti. Vse gre na bolje. V poznih dvajsetih sem, imam krasnega fanta, službo, novo samostojnost. Toda vsake toliko me še vedno nekaj grize. Nekaj, kar prihaja na površje le, ko sem sama s svojimi mislimi, običajno pozno ponoči.
Tako sem bila neke noči spet sama s svojimi mislimi, prisiljena soočiti se sama s seboj: “Janja, saj sedaj imaš lepo življenje, kaj te grize? Kaj te še vedno grize?” In odgovor: “Ti dobro veš kaj, in tudi dobro veš kaj moraš storiti!”
Za obstoj Zavoda Živim sem vedela že nekaj let. Nekoč, ko sem celo pomislila, da bi se bilo dobro z nekom pogovoriti o splavu, sem na internetu našla le njih. In seveda večkrat slišala o njih preko medijev. Po dolgih letih ateizma, zamere do vere in predvsem vernikov, sem bila do Zavoda Živim morda kar malo negativno nastrojena, skeptična, enkrat sem celo pisala anonimen, malo provokativen e-mail.
Čeprav jih ne maram
Takrat si še nisem priznala, da je bil tudi to klic po pomoči. Toda te nespeče noči pa sem si le morala priznati: obžalujem splav, boli me, pogrešam otroka, ne znam si odpustiti. Tako sem v poznih nočnih, ali bolje, zgodnjih jutranjih urah pisala e-mail na Zavod Živim.
Že takrat je bila moja odločitev trdna: kar mi ponudijo, sprejmem. Drugega ni. Drugje podpore ni. Psihoterapevti v splošnem splava ne priznavajo kot nekaj travmatičnega. V ateističnih krogih podpore ni. Ni drugega, kot da se obrnem na katoličane. Čeprav jih ne maram – saj kaj hudega se mi zgoditi ne more. Slabše, kot je, ne more biti. Opogumila sem se.
Tako sem se naslednji dan slišala s Katarino Nzobandora, ki me je najprej povabila na oseben pogovor. Doživela sem sprejetost in sočutje, razumevanje, ki jih nisem pričakovala. Povedala mi je, da mi le Bog lahko odpusti in pokloni mir in me povabila na duhovne vaje Rahelin vinograd. Čez nekaj mesecev sem se jih tudi udeležila. Brez pričakovanj in z odprtostjo. A vseeno si nisem mislila, da se bo tam začela moja pot nazaj k veri. Na duhovnih vajah sem doživela neskončno milost odpuščanja Gospoda, ki nas ima vse neizmerno rad in vedno le čaka, da pridemo k njemu.
Na duhovnih vajah sem doživela neskončno milost odpuščanja Gospoda, ki nas ima vse neizmerno rad in vedno le čaka, da pridemo k njemu.
Janja Kolenc
Kako velik je Bog!
Še danes se mi včasih zazdi nemogoče, kakšna ljubezen je to! A se kmalu spomnim, kako lahka, čeprav utrujena sem se vrnila z duhovnih vaj. Prerojena. Na vajah mi je bilo dovoljeno čutiti vse, kar sem tako dolgo tlačila. Obžalovanje. Jezo nase, na nekdanjega fanta in širše, na svoje starše, sorodnike, celotno družbo. Žalost in žalovanje za otrokom. V prispodobi sem se s svojim sinom tudi srečala in doživela globok mir v zaupanju Jezusu, da nerojene otroke sprejme k sebi.
Moje življenje se je v letih po tem v marsičem precej zapletlo. Prišle so nove stiske in preizkušnje, nekatere hujše kot kadarkoli prej. A vera v Boga mi vedno znova daje upanje in moč. Vsakič ko se spomnim, kakšen greh mi je bil odpuščen, se spomnim, kako velik je Bog. Kako se vedno lahko naslonim Nanj. In včasih sem, kot mnogi, bila mnenja, da je vera nekaj, kar omejuje. Živiš po nekih arbitrarnih navodilih, ki ne služijo ničemur.
Kaj pa če?
Toda, ko spoznaš Jezusa, spoznaš tudi namen teh “pravil”. Bog nam je dal osnovni moralni okvir, ki vedno drži. Brez izjem. Kar vzemimo najbolj relevantnega moji zgodbi. Ne ubijaj. Nikoli. Ne, ko je človek še čisto majcen v maminem trebuščku. In ne, ko je star, betežen, bolehen in se v mukah poslavlja s tega sveta.
Zelo jasno pravilo. Brez tega osnovnega vodila pa si zmeden. Nikakor svoboden. Vklenjen v pasti družbe, sorodnikov, prijateljev, mnenja okolice. Sam s sabo se boriš – komu verjeti, kaj je res? Kaj pa če? Če pa slediš zapovedim Boga, si svoboden, saj vedno dobro veš, kaj je dobro in kaj slabo. Ni zabrisanih meja. Še vedno lahko tudi svobodno grešiš, o ja. A tudi veš, da bo to prineslo posledice: obžalovanje, bolečine, strah… Bil si opozorjen.
S to miselnostjo lažje sprejemaš odločitve zase, lažje tudi pomagaš drugim. Ne glede na to, kako globoko svet zabrede, in priznajmo si, svet je v moralnem razsulu – ti vedno veš, kakšna je resnica in zato stojiš na trdnih tleh, tudi ko se vse okoli tebe trese. Bogu hvala.
Marjana Debevec
Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Radia Ognjišče.
