Življenje piše pisano različne zgodbe in takšna je tudi zgodba Tine, ki je pri 25 letih že mamica trem sinovom. Z nami je podelila drobce iz svojega življenja, ki bodo lahko navdih mladim mamicam širom Slovenije.
Začetek ni bil lahek
V primarni družini je bilo za Tino zahtevno obdobje življenja, saj je že v otroštvu doživela ločitev staršev.
»Z atijem sem se vedno bolje razumela kot z mamo. Mama je bila nagle jeze in hitro je prišlo do žaljivk. Zato sem imela v otroštvu veliko občutkov krivde, manjvrednosti. Z mamo sva vedno imeli napet odnos, sploh v obdobju srednje šole, pri 18 letih sem tudi šla od doma. Želela sem si dom, kjer me ne bi z nikomer primerjali, mi govorili, kako nisem okej, kako vse naredim narobe.«
Tako se je namreč počutila doma. Zaradi neurejenih razmer doma je eno leto živela pri starih starših, nato pa spoznala fanta, ki ji je spremenil življenje. »Aleks je bil prva oseba, ki me je videla takšno kot sem. Sprejel me je in me ni želel spreminjati. Povedala sem mu vse in skupaj sva rasla. Zanimale so naju podobne stvari, kot so šport, duhovnost in oba sva si želela resno razmerje in kasneje družino.«
Ker sta hodila na isto srednjo šolo, je iskrica med njima preskočila že na maturantskem plesu. Mesec kasneje pa sta postala par. »Bil je prvi človek, ki sem mu lahko zaupala vse. Tisti čas sem bila zelo na dnu, ker sem se počutila ničvredno, neljubljeno in nesposobno. Rešil me je pred poskusom samomora.« Bila je pod hudim pritiskom, ker ni opravila izpita za avto in tako si je nekega večera v plesnem klubu nameravala vzeti življenje. Padec na izpitu ji je vlival občutke sramu. »Nisem vedela, da me lahko ima kdo dejansko rad. Aleks me je naučil ljubiti samo sebe.«
Sledila je poroka
Že leto kasneje sta se odločila, da se poročita in se odpreta življenju. Le nekaj tednov po poroki je spoznala, da je noseča. »Bila sem presrečna. Hormoni so mi začeli na polno divjati in želela sem, da se z Aleksom preseliva nekam, kjer bomo sami trije. Šli smo v najemno stanovanje. Isto leto sem z 10-ko zaključila 1. letnik višje šole, ko se je rodil sin. Takrat sem spoznala, kako smo lahko hvaležni, da smo živi. Biti nekomu mama je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je kadarkoli zgodilo.« Dve leti kasneje se mu je pridružil bratec, še leto in pol kasneje pa tretji fant.
Otroci niso naši
»Otroke imam rada, za njih bi naredila vse, pa ni važno ali so »moji ali ne«. Vedno mi je zanimivo, kako si nekateri starši otroke lastijo – »MOJ« otrok. V bistvu nihče ni od nikogar, gre le za to, kdo skrbi zanj. Otrok je pa sam svoj in prav je, da gre svojo pot, ko odraste, ne da želi ugoditi staršem. Zato sem hvaležna za to, da lahko skrbim za svoje otroke, da sem jim mama.« Tako tudi čuti, da bo v prihodnosti pripravljena kakšnega otroka morda posvojiti, saj si želi pomagati tudi otrokom, ki so ostali brez staršev.
Ob rojstvih treh sinov Tina spoznava, kako krasno in izjemno je rojstvo novega človeka. »Otroci so darilo in mame smo tu zato, da jim damo ljubezen in varnost, da bodo postali dobri ljudje, ko odrastejo. Sedaj imam svoje otroke in edino, kar je zanje pomembno, je to, da sem dobra mama. Kar pa sem lahko le, če imam predelane svoje travme.« Tako se je Tina odločila soočiti z lastno preteklostjo preko terapij, da je lahko razrešila odnos s svojo mamo in imata lahko lep odnos ne glede na preteklost.
Ne obsoja nikogar, ki se odloči za splav
Odločitev za splav je težka in zanjo se ženske odločajo v trenutku hude stiske. A stiska mine, splav pa ostane. In leta ne zacelijo rane travmatične izgube otroka preko umetnega splava.
»Za mene je življenje sveto. Sprejela bi vse otroke k sebi domov, da le ne bi bilo treba otroku umreti. Vsak otrok je ljubezen sama, to spoznaš predvsem, ko primeš v roke to malo dete, ko prvič postaneš mama.«
Kljub temu, da splav dojema kot grozno dejanje, pa ne obsoja nikogar, ki se je za to odločil. Verjame, da v tistem trenutku ni znal ali zmogel drugače. Zaveda se, da ima hormonska kontracepcija, pa naj bodo kontracepcijske tablete, obliži, injekcije ali maternični vstavki, hude posledice za žensko, saj imajo veliko stranskih učinkov, o katerih pa žal ginekologi ne govorijo. »Želim si, da ko bi se par odločal o otroku, ne bi prvo pomislil, ali si otroka lahko privošči, ampak da bi si dovolil začutiti svojo željo po otroku v vsej polnosti in brez strahu. Ker otrok rabi nas. Našo ljubezen, čas, pozornost. Vseeno mu je, ali ima na sebi Gucci hlačke ali pajacka iz Tedija. Pomembno mu je, da se stisne k nekomu, ki ga ima rad.«
Tina pravi, da je izbira za otroka za par najlepše potovanje v življenju. »Zaupajta si, si med seboj pomagajta in nikoli ne tekmujta med seboj. Ni važno, da je dom velik, važno je, da držite skupaj in se postavite drug za drugega.«
Mamici, ki razmišlja o splavu bi rekla …
»… da je življenje neprecenljivo in da naj nikar ne stori tega, ker bo skoraj zagotovo obžalovala odločitev v prihodnosti. Življenje je najbolj sveto. Rekla bi ji, da ji bom opora in da ji bom pomagala, da ni sama v tem in da naj pride k meni, da se pogovoriva. Vsak človek si zasluži ljubezen in podporo in ženske, ki tega ne čutijo v sebi in okrog sebe, se ne počutijo sposobne biti mame. Zato je treba okoli sebe zgraditi podporno okolje, ki ga bo nosečnica začutila in delila naprej z otrokom. Skupaj zmoremo vse.❤️«
Tina in Aleks o umetnem splavu nista razmišljala, saj sta vedela, da nihče tega čustveno ne bi prenesel. Starši, ki so sprejeli odločitev za splav, pa lahko preko Zavoda Živim poiščejo pomoč, da bi lažje okrevali po tej tragični izgubi. Mamice, ki v nosečnosti potrebujejo čustveno podporo, lahko pokličejo 040 342 123, za materialno pomoč pa se obrnejo na program Preživim.
V težkih trenutkih nosečnosti ali po izgubi otroka mamica – ali družina – ne sme biti sama. Če poznate družine, ki potrebujejo pomoč, jim jo lahko ponudite tudi sami. Eno dobro delo na dan odžene žalost stran. 😊 Tako boste v svoji okolici gradili kulturo življenja. Dobra beseda in konkretna pomoč rešujeta življenja.
Katarina Nzobandora
