Nekateri podporniki splava vidijo vsaj nekaj resnice v osnovnem pro-life argumentu, ki pravi, da je nerojen otrok človeško bitje in oseba z moralno vrednostjo ter da ima država legitimno vlogo pri zaščiti življenja vseh ljudi. Da bi ubranili svoje vidike, na to resnico odgovarjajo z argumentom, da država ne sme zaščititi nedolžnega življenja na račun telesne avtonomije žensk.
Posledično se pojavlja izstopajoč skupek argumentov, ki pravijo, da je splav v prvi vrsti stvar ženske avtonomije. Tako misleči ljudje pravijo, da brez pravice do splava ženske ne morejo nadzirati svojih teles in svojih reproduktivnih odločitev. Čeprav je nerojeni otrok človeško bitje in moralna oseba, mu to ne daje pravice do »vdora« v žensko telo. Ženske imajo avtoriteto nad svojimi telesi in potrebujejo pravico do splava, da si zagotovijo prostost ter enakopravnost. Ti argumenti zatajijo na vseh ravneh.
Pri spolnemu odnosu s privolitvijo, vključno s primeri, kadar zataji kontracepcija, ženska in moški prostovoljno sodelujeta pri dejanju, ki ustvari novo življenje. Nerojeni otrok ni vsiljivec, ki uporablja silo in nasilje, da se priključi na mamo, kot se parazit priključi na gostitelja. Namesto tega je nerojeni otrok točno tam, kjer mora biti, in dela to, kar naj bi delal. Spočetje je naravni rezultat spolnega odnosa, otrok, ki se razvija v maternici, pa je znak reproduktivnega zdravja. Ljudje – in še posebej starši – nosijo odgovornosti za naravne posledice svojih dejanj. Moški in ženska, ki prostovoljno sodelujeta v dejanju, ki lahko ustvari novo življenje, imata odgovornost skrbeti za to novo življenje. To je temelj starševske odgovornosti.
Nosečnost je lahko za mnoge ženske breme, in nekatere izmed njih lahko utrpijo fizične posledice, vendar to ne opravičuje namernega končanja življenje druge nedolžne osebe – in to ne katerekoli nedolžne osebe, temveč življenje lastnega otroka. Argumentom telesne avtonomije manjka kakršnakoli oblika priznavanja, da moralni odnos med mamo in otrokom obstaja že v času, ko ženska premišljuje o splavu. Tako mama kot oče imata naravne dolžnosti zaščititi in skrbeti za svoje otroke, ne glede na to ali so otroci »zaželeni« ali »nezaželeni«, »načrtovani« ali »presenečenje«, »popolni« ali pa »z napakami«.
Moški in ženska, ki prostovoljno sodelujeta v dejanju, ki lahko ustvari novo življenje, imata odgovornost skrbeti za to novo življenje. To je temelj starševske odgovornosti.
Ob pregledu argumenta o telesni avtonomiji za splav se lahko ustavimo še pri eni pomembni pro-life točki: splav je napačen ne le zato, ker se neznanci ne bi smeli pobijati med samo, temveč predvsem in še posebej zato, ker imajo starši posebne dolžnosti do svojih otrok. Nerojeni otrok v maternici ni vsiljivec ali pa parazit. Je, kjer mora biti, njegovi starši pa bi morali do njega biti ljubeznivi in zaščitniški. Četudi nekateri starši niso sposobno skrbeti za otroka po njegovem rojstvu, imajo dolžnost vsaj dati otroku priložnost za življenje in najti nekoga, ki mu bo nudil ljubezen in skrb.
Argumenti, ki zagovarjajo pravico ženske do telesne avtonomije kot opravičilo za splav, pogosto zanemarjajo moralne in etične odgovornosti, povezane z ustvarjanjem novega življenja. Čeprav je telesna avtonomija ključna pravica posameznika, se v primeru splava postavlja vprašanje, ali je pravica do nadzora nad lastnim telesom lahko opravičilo za namerno končanje življenja drugega človeškega bitja.
Pripravila Martina Križanič
