Ljudje cenijo svoje življenje različno močno. Izjave, kot je »Raje bi bil splavljen«, potrebujejo previden, sočuten in ne hiter odziv oziroma argument. Če nekdo trdi, da se najraje nikoli ne bi rodil, verjetno s tem ne išče pozornosti temveč nekaj več. Osebna percepcija splava je zelo pomembna, saj se je potrebno boriti proti idejam, ki branijo nasilje nad nedolžnimi človeškimi bitji.
Odnosni odziv
Pomembno je pokazati skrb za človekovo osebno življenje in izkušnje. Če oseba ne vidi lastne vrednosti in bi raje izbrala smrt, potem najverjetneje tudi ne razume vrednosti, ki jo ima še nerojen otrok. O splavu se je težko pogovarjati v objektivnih okvirjih. Tukaj namreč ne gre le za podajanje dobrih argumentov. Kljub pomembnosti argumentov, ki branijo enake pravice nerojenih človeških bitij, je v teh pogovorih še veliko drugih komponent.
Povsem možno je, da oseba, ki ne ceni svojega življenja, spoštuje pravico do življenja ostalih ljudi. Izjave v smislu »želim si, da bi me splavili« lahko prihajajo iz samomorilnih nagnjenj. Lahko tudi predstavljajo način, v katerem poskuša nekdo opisati bolečino, ki jo v trenutnem obdobju življenja preživlja. Bolečina in trpljenje spreminjata ljudi in jih lahko vodita v uporabo jezika, ki izraža željo po smrti, čeprav tega ne želijo dobesedno.
Čeprav se je težko odzivati na človekove čustvene travme, je le-te ključno razumeti in sprejeti kot del človekovega življenja. Resnica je bolje razumljena in lažje sprejeta, kadar se ljudje počutijo ljubljene. Potrebno si je torej vzeti čas in poslušati drug drugega.
Intelektualni odziv
Po vzpostavitvi čustvenega odziva, je potreben intelektualni vidik. Potrebno se je osredotočiti na pogosto spregledano vprašanje: »Kaj je to, kar je nerojeno?« Odgovor na to vprašanje je ključen v argumentih o splavu.
Ljudje, ki so za in proti legalnemu splavu, se strinjajo glede pomembnosti problematik kot so revščina, nasilje v rejniškem skrbništvu, nepripravljenost na skrb za otroka, itd. Ne strinjajo pa se glede števila ljudi, vključenih v te situacije. Če menimo, da splav ne pomeni umora človeškega bitja, potem je vključen le en človek in bi moral biti splav legalen. Če pa je to, kar je nerojeno, človeško bitje, potem sta vključena dva človeka, ki bi morala biti enako legalno zaščitena pred nasiljem.
Težava nastane, ko se izjave »raje bi bil splavljen« povežejo s t.i. »vsiljevanjem« določenega pogleda na trpljenje nekoga drugega, če upoštevamo, da je rezultat splava smrt človeškega bitja. Beseda »vsiljevanje« vključuje nasilje ali grožnjo z nasiljem, kar pa v tem primeru ni točno. Po drugi strani pa splav je nasilje, ker konča življenje človeškega zarodka. Če nekdo trdi, da bi raje bil splavljen, bi morali preprečiti, da se ta vidik na življenje vsiljuje nedolžnemu otroku prek splava.
Nekateri verjamejo, da je bolje umreti kot trpeti. Morda si tudi želijo, da bi bili splavljeni. To željo je, kot smo že povedali, potrebno predebatirati in je ne ignorirati. Nerojen otrok bo morda cenil in bil hvaležen za svoje življenje, tudi takrat, ko bo trpel. Morda bo svoje trpljenje jemal kot priložnost postati močnejši. Ničesar ne moremo vedeti zagotovo, saj z zarodkom ne moremo komunicirati. Potrebno mu je dati priložnost, da sam oblikuje svoje želje.
Če lahko razjasnimo, da je nerojen otrok enak rojenemu, potem umora ne moremo opravičevati z morebitnim trpljenjem v prihodnosti ali z lastnim trpljenjem neke osebe. Ne moremo si prilastiti pravice, da pogledamo življenje nekoga drugega, sodimo kakšne so možnosti, da bo trpel in končamo njegovo življenje, da preprečimo te možnosti.
Pripravila Martina Križanič
